Kolumna Jaroslava Jankoviča: Z masko v žepu
Zdaj bom o varnostni razdalji očitno spet več razmišljal. In si nabavil novo zalogo mask.
Odpri galerijo
Oni dan sem po pol leta pri zobozdravniku spet sedel na stol. A že ko sem vstopil v čakalnico, me je prijazna, a odločna sestra takoj opozorila, naj si nadenem masko, »če je nimate, si postrezite«, in mi ponudila škatlo z maskami. Za trenutek sem si jo nataknil, a je že zvonil telefon, zato mi je tri minute bingljala z levega ušesa.
Nasproti mene je sedel možakar, prav tako z masko, ki pa je bila že precej pomečkana, njeni robovi tudi nekam umazani.
»Eno imam stalno v žepu. Kupil sem jo pred 14 dnevi, precej drage so. Ampak moraš imeti, za vsak primer, če grem v trgovino ali v kakšno pisarno.«
Zdravnik me je poklical in spet sem si jo nadel. Za nekaj trenutkov: »No, zdaj jo lahko spet snamete,« mi je rekel.
A ni s temi maskami precejšnja zmeda, sem ga vprašal, da bi še malce odložil tisto tipanje s špičasto iglo, ko zraven govori številke, kako krepke dlesni imaš.
»Jooooj, seveda. Če masko uporabite večkrat, bolj škodite sami sebi, kot če je ne bi imeli. Bolje brez, le z rokami okoli ust in oči nikar, pa bo.«
Pred tedni sem bil pri optiku, kjer je bila maska prav tako obvezna. Optičarka mi jo je prodala za tri evre. In to tako, da je z golo roko segla v škatlo, prej je prenašala metlo naokoli po lokalu, in jo položila na gladek plastični pult. Z občutljivim belim delom, obrnjenim navzdol, ki naleže na usta, da je pobrisala ves prah. Odštel sem tri evre in masko zavrgel v prvi koš za smeti.
Zavil sem v bife, kjer je stregla simpatična in zgovorna študentka z Obale. Prinesla je kavo in mi govorila, kako je bila doma v Izoli, da se je sprehodila po tržnici, ki je spet oživela, klepetala z branjevkami, posedala s prijatelji na kavah. Na Obali govorijo glasno in se ti približajo, četudi te prvič vidijo. Tam doli imajo precej več časa. Če je rečeno ob devetih, je to bolj ob enajstih.
Pozdravljanje na kavi pa lahko traja in traja, kar mi postaja všeč. Tudi sam v bifeju nisem niti pomislil na varnostno razdaljo, pa bi me lahko s svojimi kapljicami drugi prej okužili, kot pa ona narobe obrnjena trievrska maska. Zdaj bom o razdalji očitno spet več razmišljal. In si nabavil novo zalogo mask.
Nasproti mene je sedel možakar, prav tako z masko, ki pa je bila že precej pomečkana, njeni robovi tudi nekam umazani.
»Eno imam stalno v žepu. Kupil sem jo pred 14 dnevi, precej drage so. Ampak moraš imeti, za vsak primer, če grem v trgovino ali v kakšno pisarno.«
Zdravnik me je poklical in spet sem si jo nadel. Za nekaj trenutkov: »No, zdaj jo lahko spet snamete,« mi je rekel.
A ni s temi maskami precejšnja zmeda, sem ga vprašal, da bi še malce odložil tisto tipanje s špičasto iglo, ko zraven govori številke, kako krepke dlesni imaš.
»Jooooj, seveda. Če masko uporabite večkrat, bolj škodite sami sebi, kot če je ne bi imeli. Bolje brez, le z rokami okoli ust in oči nikar, pa bo.«
Pred tedni sem bil pri optiku, kjer je bila maska prav tako obvezna. Optičarka mi jo je prodala za tri evre. In to tako, da je z golo roko segla v škatlo, prej je prenašala metlo naokoli po lokalu, in jo položila na gladek plastični pult. Z občutljivim belim delom, obrnjenim navzdol, ki naleže na usta, da je pobrisala ves prah. Odštel sem tri evre in masko zavrgel v prvi koš za smeti.
Zavil sem v bife, kjer je stregla simpatična in zgovorna študentka z Obale. Prinesla je kavo in mi govorila, kako je bila doma v Izoli, da se je sprehodila po tržnici, ki je spet oživela, klepetala z branjevkami, posedala s prijatelji na kavah. Na Obali govorijo glasno in se ti približajo, četudi te prvič vidijo. Tam doli imajo precej več časa. Če je rečeno ob devetih, je to bolj ob enajstih.
Pozdravljanje na kavi pa lahko traja in traja, kar mi postaja všeč. Tudi sam v bifeju nisem niti pomislil na varnostno razdaljo, pa bi me lahko s svojimi kapljicami drugi prej okužili, kot pa ona narobe obrnjena trievrska maska. Zdaj bom o razdalji očitno spet več razmišljal. In si nabavil novo zalogo mask.
