NA KOŽO
Kolumna Jaroslava Jankoviča: Zidarski klin
Vendarle je čudno, da nam tam gori ne privoščijo niti najbolj navadnega zidarskega orodja.
Odpri galerijo
Doma je nekdo butnil v vogal pri vratih v otroško sobo. Odletel je skoraj 30 centimetrov dolg in tri centimetre debel kos ometa, kar je milo rečeno nenavadno. Blok je star skoraj 60 let, in takrat so še zidali brez plastike, na klasičen zidarski način. Z opaženjem in ročnim ometavanjem, na koncu pride glajenje s fino mivkasto malto. Upam, da sem zapisal prav, razen opaženja, ki je izraz za fršalati oz. za fršolungo, slišimo oboje, odvisno od tega, ali se človek pogovarja z zidarji na Dolenjskem, Gorenjskem ali Štajerskem. Za opaženje kot pripravo, da na eno stran vogala z zidarskimi klini pritrdimo na oko ravno desko in jo poravnamo z vogalom, nisem slišal nikjer, razen prebral v slovenskih slovarjih s pomanjkljivo razlago. Namreč, ravno tu opisanega pomena ne razkrivajo.
Tega nisem nikoli zares počel, a menda je dobro za živce, zato sem se odpravil v trgovino po desko: »Deska mora biti ravna na oko!« mi je nekoč zabičal neki zidar z Mirne na Dolenjskem. In po dva zidarska klina. V prvi trgovini klina niso imeli, v drugi tudi ne. V tretjem velikem centru z materialom in orodji sem jim zidarski klin, zašiljena jeklena konica, 12 cm dolga, nanjo pa nasajena vzmet v obliki črke S, ki prime desko, ko špico zabiješ v steno, narisal. »Ne, tega žal nimamo.« V četrti trgovini sem jim znova narisal in skico spravil, saj prav tako niso imeli. Da jo bom pokazal v peti, kjer tudi niso imeli, a so mi povedali, da pravzaprav blaga ne naročajo sami, ampak v centru nekje na severu. »Nimamo vpliva na to. O tem, kaj bo na policah, odločajo tam gori.«
Svet se res vrti globalno, pa vendarle je čudno, da nam tam gori ne privoščijo niti najbolj navadnega zidarskega klina. Morda bi kdo celo pomislil na zaroto z nepogrešljivim orodjem od prvih bivališč z ravnimi stenami, da ne govorimo o kolonadah stebrov gotskih cerkva, obokih, stopnicah .... Da morda ne bi preveč gradili. Danes se resda gradi drugače, suhomontažno s plastičnimi vogalniki. A mislil sem se le malo poigrati.
So pa na izhodu vseh trgovin z gradbenim materialom in orodjem ponujali bombone, žvečilne gumije in lizanke. Trgovka v zadnji pa mi je prijazno ponudila sprej proti komarjem. »Je v akciji!«
Zidarskega klina do danes nisem dobil.
Tega nisem nikoli zares počel, a menda je dobro za živce, zato sem se odpravil v trgovino po desko: »Deska mora biti ravna na oko!« mi je nekoč zabičal neki zidar z Mirne na Dolenjskem. In po dva zidarska klina. V prvi trgovini klina niso imeli, v drugi tudi ne. V tretjem velikem centru z materialom in orodji sem jim zidarski klin, zašiljena jeklena konica, 12 cm dolga, nanjo pa nasajena vzmet v obliki črke S, ki prime desko, ko špico zabiješ v steno, narisal. »Ne, tega žal nimamo.« V četrti trgovini sem jim znova narisal in skico spravil, saj prav tako niso imeli. Da jo bom pokazal v peti, kjer tudi niso imeli, a so mi povedali, da pravzaprav blaga ne naročajo sami, ampak v centru nekje na severu. »Nimamo vpliva na to. O tem, kaj bo na policah, odločajo tam gori.«
Svet se res vrti globalno, pa vendarle je čudno, da nam tam gori ne privoščijo niti najbolj navadnega zidarskega klina. Morda bi kdo celo pomislil na zaroto z nepogrešljivim orodjem od prvih bivališč z ravnimi stenami, da ne govorimo o kolonadah stebrov gotskih cerkva, obokih, stopnicah .... Da morda ne bi preveč gradili. Danes se resda gradi drugače, suhomontažno s plastičnimi vogalniki. A mislil sem se le malo poigrati.
So pa na izhodu vseh trgovin z gradbenim materialom in orodjem ponujali bombone, žvečilne gumije in lizanke. Trgovka v zadnji pa mi je prijazno ponudila sprej proti komarjem. »Je v akciji!«
Zidarskega klina do danes nisem dobil.
