Kolumna Lare Paukovič: Biti nekdo
Moja tokratna kolumna bo svojevrstno nadaljevanje prejšnje. Še preden smo si namreč dobro opomogli od prevaranta s tinderja (The Tindler Swindler), o katerem sem pisala nazadnje, nam je Netflix serviral novo potencialno uspešnico na zelo podobno vižo. Govor je o seriji Inventing Anna (Izumljati Anno), ki predstavlja neverjetno zgodbo prevarantke manhattanskih elit Anne Delvey (v resnici Sorokin).
O njej smo lahko tudi v domačih medijih brali že leta 2019, ko so jo na sodišču spoznali krivo kraje več kot 200.000 dolarjev bankam in vplivnim prijateljem. To je izvedla na precej domiseln način, to ji moramo priznati, predstavljala se je namreč kot nemška dedinja, ki bo imela v nekaj letih dostop do družinskega premoženja, vrednega 60 milijonov dolarjev. Ker je imela srečo, da je poleg domnevnega bogastva izobražena, artikulirana, z izostrenim modnim okusom in privlačnega videza – ravno prava mešanica med sofisticiranim in seksi –, so jo newyorški bogataši, obsedeni z videzom, premoženjem in statusom, vzeli za svojo. Sistematično si je pletla mrežo »uporabnih« premožnih ljudi, ki bi jih v prihodnosti lahko izkoristila – ali pa so bili pripravni samo zato, da so namesto nje plačali kak račun. Ljudem z dobrimi povezavami v umetniškem svetu ali v bankah je razlagala o svojem čudovitem načrtu za Anna Delvey Foundation, umetniški center, ki naj bi deloval kot nekakšna galerija in prostor za preživljanje prostega časa hkrati – kakopak za elito, umestiti pa ga je želela nikamor drugam kot v eno izmed najbolj znanih stavb na Manhattnu.
Njena farsa je pravzaprav trajala precej dolgo, to pa zato, ker je hitro ugotovila, da te v elitnih krogih nihče ne bo nič vprašal, če si videti, kot da imaš denar, se tako obnašaš, se družiš z ljudmi, ki imajo denar, in se pojavljaš izključno na mestih, kjer se zadržujejo ljudje, ki imajo denar. Če počneš vse to, obstaja malo možnosti, da ti bo dejansko treba kdaj poravnati račun za večerjo ali šoping, kajti nesramno bogati ljudje kar tekmujejo v tem, kdo bo prvi plačal račun za celotno omizje in se pohvalil pred ostalimi bogataši. Če pa se že kdaj zgodi, da je treba, pa izgovor, da ti je očka začasno onemogočil dostop do kartic ali da je znesek »na poti«, a po nekem čudežu ni šel skozi, pride še kako prav. Ne da bi bil sumljiv, si lahko od prijatelja sposodiš zasebno letalo in obljubiš, da boš plačal pozneje ... kaj pa je teh nekaj tisočakov? To je v svetu navadnih ljudi tako, kot bi nekdo kompliciral, ker si ga prosil za 20 evrov za bencin.
Povedno je, da sta se na platformi Netflix sočasno znašli kar dve vsebini o »hustlerjih«, pretkanih goljufih, ki se poskušajo s prevaro dokopati do velikih vsot denarja. Tovrstne vsebine so bile sicer vedno zanimive množicam – tak primer je že skoraj kultni film Ujemi me, če me moreš. Ti filmi in serije so več kot le nedolžna zabava, ob kateri se zgražamo in hkrati navdušujemo nad domiselnostjo »hustlerja«: so odraz izrazito individualizirane kapitalistične kulture, obsedene z uspehom, bogastvom, nenehnimi presežki in vzponi, zaradi česar ima posameznik občutek, da bo nekaj vreden samo, če bo nekaj imel – in za to je pripravljen iti tudi v takšne razsežnosti kot Anna Delvey, ki je za to plačala visoko ceno, saj je trenutno v zaporu. Delveyjeva sicer ni hotela biti samo bogata, ampak tudi slavna, želela je biti nekdo – zato je privolila, da bo svojo zgodbo povedala novinarki New York Magazine Jessici Pressler. Članek je postal predloga za serijo, njena želja pa se je uresničila: četudi je danes brez prebite pare (denar, ki ga je dobila od Netflixa, je morala vrniti bankam) in ji grozi deportacija, je postala »nekdo«, kar je še en simptom družbe, v kateri živimo. Gledalci jo na družabnih omrežjih označujejo za ikono, sodobnega Robina Hooda, se navdušujejo nad njenim okusom in načinom oblačenja. Sporočajo nam, da je bolje biti prevarant kot nihče – več šteje, če si vsaj poskušal priti do življenja, ki si ga želiš, tudi če ti je pri tem prav grdo spodletelo.
V tem ni nič optimističnega, kvečjemu se lahko vsi skupaj zgolj malo zamislimo nad stanjem sveta, je pa optimistično vsaj to, da nam tako dokumentarec The Tinder Swindler kot serija Inventing Anna vračata vero v moč in smisel novinarstva, kajti obe zgodbi so v javnost spravili radovedni novinarji, ki so bili dovolj vztrajni, da se niso pustili odgnati od nekih na videz trivialnih zgodb.
