Kolumna Lare Paukovič: Blagor nevednim
Ko sem se včeraj zvečer odpravljala v gledališče, se mi je zgodilo nekaj sila neprijetnega: na travniku pred blokom sem stopila v, no, pasji kakec. Ker je trava tam večino časa blatna in razmočena, tega nisem ugotovila takoj. Nasprotno: z iztrebkom, ki se je očitno tako zažrl v peto mojega čevlja, da ga na podplatu nisem niti čutila, sem se meni nič tebi nič odpravila na predstavo. Šele v avtu nazaj grede sem začela zaznavati neprijeten, zatohel vonj. To je bilo še toliko bolj neugodno zato, ker se je z mano domov peljala znanka – ves čas sem se spraševala, kaj si bo mislila, če je vonj registrirala tudi ona. Prihaja od zunaj? Je morda kje v predalu pokvarjena hrana? Sem v prtljažniku pozabila kakšne smeti? A vedela sem, da zelo verjetno ni nič od tega, vsaj v zadnjem času se namreč trudim, da precej dosledno ohranjam čistočo v avtu.
Ko sem slednjič odkrila, da se ogaben vonj širi od mojega čevlja, nisem mogla verjeti, da sem za to odkritje potrebovala toliko časa – kako sem lahko več ur hodila naokoli z iztrebkom, prilimanim na svojo peto? Kaj če so ga vonjali vsi v dvorani razen mene? Ta izkušnja, četudi banalna in morda nevredna omembe v kolumni, me je opomnila na razsežnosti človeške nepozornosti in nevednosti. Nevednost ne boli – dokler ne ugotoviš, da si ti tisti, ki naokoli raznaša pasji kakec, se boš spraševal, kaj za vraga tako smrdi. Verjetno je podobno z ljudmi, ki zaradi pomanjkljive higiene v poletnih mesecih zasmradijo cel avtobus oziroma vsak prostor, kamor stopijo (pa ne govorim o tistih, ki žal nimajo možnosti, da bi se kje stuširali) – dvomim, da si rečejo »danes pa res izdatno švicam in smrdim, ampak nič zato« ali pa »že cel mesec se mi ni dalo stuširati, bom to malo delil z drugimi«. Ne: pač ne vedo. Morda so z avro neprijetnega vonja obdani že tako dolgo, da so se nanj privadili ali pa se prepričujejo, da prihaja od drugod.
A ta na videz banalna prilika gre še dlje: tudi mentalna ignoranca ne boli. Ko si obdan z nevednostjo, ko denimo odraščaš v okolju, kjer se do »resnic« prihaja s povezovanjem nepreverjenih dejstev, branjem komentarjev na socialnih omrežjih in med debato s sosedi, ne s skrbnim študijem, branjem, poslušanjem in učenjem od kredibilnih ljudi; ali pa kjer si obdan z mizoginijo, homofobijo, rasizmom, skratka, nestrpnostjo do vseh drugačnih od sebe; ali pa kjer te hromijo zavist, ljubosumje in rigidne predstave o tem, kakšno življenje bi moral/-a živeti, se tega, logično, ne zavedaš – to je edino, kar poznaš. Nekateri tako preživijo vse življenje. Drugi, a žal se mi zdi, da je to manjšina, se v določenem trenutku ovedejo, zavohajo, da nekaj ni v redu. Vprašajo se, kako so lahko na svet, ljudi, odnose, družbenopolitično dogajanje gledali tako posplošeno. Postane jih sram – kot je človeka sram iztrebka na čevlju, ko ga odkrije.
Kdaj pa kdaj se ob poslušanju nebuloz ljudi – izobraženih ali neizobraženih –, ki širijo svoje »preverjene« teorije o svetu (pa gotovo ne govorim le o razumevanju te pandemije, temveč na splošno o razumevanju sveta in družbenih procesov), počutim tako, kot so se verjetno počutili ljudje, ki so se včeraj znašli kje v bližini mojega čevlja. A oni so žal zaenkrat še prepričani, da smrad prihaja od drugod, da niso sami njegov vir. Morda bodo kdaj spregledali.
