Kolumna Lare Paukovič: Brez avtomobila
Ko mi je v začetku letošnjega septembra potekla registracija avtomobila, sem se odločila za drzen podvig. Namesto podaljšanja registracije, zavarovanja in vsega, kar bi to prineslo s sabo (pred opravljanjem tehničnega pregleda bi bilo treba popraviti nekaj malenkosti, na primer poškodbo na zadnjem delu, zamenjati brisalce in tako dalje), sem se odločila, da bom avto raje – prodala. Ja, prav ste slišali. Jaz, neznansko lena oseba in nekdo, ki je avto – na to nisem ravno ponosna – doslej uporabljal tudi za skok do drogerije v naselju, se je odločil odpovedati tej življenjski komoditeti? In res je marsikdo, ko sem mu povedala, da nimam več avta, sploh dnevni vozniki, nejeverno izbuljil oči.
A naj pojasnim ozadje svoje odločitve. Vse življenje živim v Ljubljani, na območju Ljubljanskega potniškega prometa, zadnjih nekaj let pa je Ljubljana dobro prepredena tudi s sistemom električnih avtomobilov za izposojo. Avta nisem zato nikoli prav krvavo potrebovala, a sem ga kupila v svoji prvi resni študentski službi v predelu Ljubljane, tako oddaljenem od mojega doma, da bi morala prestopati kar trikrat. Vožnja z avtobusom bi mi tako vzela kakšno uro, z avtom pa sem bila v službi nekje v petnajstih minutah.
Takrat mi je avtomobil dejansko prišel zelo prav in hitro sem ga začela uporabljati tudi za vse ostale aktivnosti, ne tako oddaljene kot moje delovno mesto. Toda pozneje so bili sedeži podjetij, kjer sem delala, bližje doma, pa se avta kljub temu kar nisem znebila. Zakaj? Ker se človek pač razvadi. V avtu lahko kopičiš stvari; prihraniš čas, ker do omenjene drogerije prideš v petih, ne petnajstih minutah; v njem hraniš plašč, rezerven pulover in dežnik za dneve, ko je vreme posebej muhasto; sem in tja tovoriš knjige; nakupiš absolutno preveč špecerije, a potem zapelješ skoraj do vhoda bloka in jo nekako znosiš gor, tudi če s tabo ni nikogar, pa še in še. Življenje je vsekakor bolj praktično.
So pa kakopak tudi minusi. Onesnaževanje okolja, vse dražja parkirnina, vse bolj zamudni prometni zamaški, predvsem pa pomanjkanje telesne aktivnosti.
So pa kakopak tudi minusi. Onesnaževanje okolja, vse dražja parkirnina, vse bolj zamudni prometni zamaški, predvsem pa pomanjkanje telesne aktivnosti. Nekdo, ki h gibanju že v osnovi ni pretirano nagnjen, se v avtu hitro zasedi. Tako se je že v teh nekaj tednih brez avtomobila drastično povečalo število korakov, ki jih naredim čez dan. Včasih, ko pri roki ni avtobusa ali električnega avtomobila, se kam odpravim tudi peš. Opravke moram bolj skrbno načrtovati, ker se je treba ravnati po voznih redih, v pot všteti tudi čas do avtobusne postaje ali točke, kjer so na voljo električni avtomobili (za kolo še zbiram pogum) in tako dalje, kar pomeni, da je manj prepuščeno hektiki in nepremišljenosti. Obstajajo seveda izzivi, na primer ko se domov po nenačrtovanem nakupovanju vračaš otovorjen, ko bi rad z ene točke od druge prenesel težke stvari ali ko je vreme res slabo, ampak v glavnem ni tako hudo. Sama s sabo sem sklenila dogovor, da bom poskušala za začetek brez avtomobila zdržati vsaj do konca leta, idealno pa celo leto. Morda pa se tako navadim, da ga sploh ne bom več potrebovala. Pa še to je: življenje brez avtomobila ponuja tudi več priložnosti, da si človek prezrači glavo. Za volanom to ni mogoče, saj moraš biti ves čas pozoren na okolico, med hojo ali vožnjo z avtobusom pa misli kar švigajo sem ter tja in ustvarjajo nenavadne povezave. Če dobro pomislim, sem veliko idej za svoje pisanje dobila ravno na tak način. In ne nazadnje – tudi idejo za to kolumno.
