Kolumna Lare Paukovič: Čarobnost otroškega sveta

Kot vsak otrok sem se v zgodnjih letih navduševala nad risankami in otroškimi filmi. S sestro nikoli nisva zamudili večerne risanke, vikend pa je težko minil brez jutranjih otroških programov Živžav in Ringaraja. Imeli sva vse »ta pomembne« videokasete Goodtimes, risanih filmov tega filmskega studia (ki ga je Disney tožil zaradi podobnosti z njihovimi risankami) pa nisva nikoli izpustili niti, če so bili na rednem televizijskem sporedu, po navadi takoj po programu Ringaraja. Tiste, ki jih še ni bilo v domači videoteki, nama je mama na najino prošnjo snemala na videokasete, včasih tudi večkrat, in ti ubogi videonosilci iz nekega drugega časa, danes varno skladiščeni v omarah, so se zaradi pogostega gledanja sčasoma čisto zdrajsali. Se spomnite Herkulesa, Male princese, Grofa Monte Crista ali Potovanja v središče Zemlje? Te risanke štejem med ene boljših, ker je šlo dejansko za kar zveste adaptacije mitskih zgodb ali literarnih del; gledanje Grofa Monte Crista me je na primer čez leta spodbudilo k temu, da sem prebrala tudi knjigo – ki ima, mimogrede, več kot tisoč strani, ob branju pa seveda ugotoviš, da je različica, predstavljena v risanki, precej omiljena. Ampak prvo srečanje z zgodbo se je zgodilo prav skozi risanko, kar pa je tudi nekaj.

Čez nekaj let sem začela hoditi v kino na »malo resnejše« Disneyjeve animirane (in neanimirane) filme – med bolj priljubljenimi so bili takrat Reševanje malega Nema, Lili in žverca, Neverjetni, Princeskin dnevnik in Lizzie McGuire – in si ogledala skoraj vse pomembnejše otroške klasike, ki so nastale pred tem. To je trajalo nekako do štirinajstega leta, ko takšne vsebine počasi prerasteš; z izjemo Hrestača (The Nutcracker Prince) iz devetdesetih, ki si ga v času božičnih praznikov še vedno brez nadaljnjega ogledam vsako leto. Od takrat niti nisem preveč aktivno spremljala, kaj se dogaja na področju novih risank in Disneyjevih filmov – do letos, ko sem se pustila prepričati v družinski ogled filma Mary Poppins se vrača. Čeprav je mojo naivnost, s katero sem si takšne filme ogledovala včasih, skozi leta nadomestil cinizem, moram priznati, da sem iskreno uživala. Vizualno je film, ravno tako kot original, prava paša za oči, melodije so dovolj spevne, da hitro skočijo v uho, njihova besedila imajo premišljeno sporočilo, niso samo tralala štance, ki naj bi ugajale otrokom, na nivoju pa je tudi igra – s posebnim poudarkom na Emily Blunt, ki je uspešno stopila v čevlje Julie Andrews.

Ko enkrat dosežeš določeno starost in o svetu veš stvari, ki jih nisi vedel, ko si bil star enajst let, je risanke in otroške filme presneto težko gledati z neobremenjenimi očmi. Risanke po klasičnih pravljicah, kot sta Sneguljčica in Trnuljčica, itak reproducirajo patriarhalne vzorce in so zato »slabe« (če ste kdaj prebrali kakšno študijo na to temo, se boste tega mišljenja težko znebili), pri drugih zbodejo banalni dialogi med risanimi junaki, ki se zdijo podcenjujoči celo do otrok, spet drugje iritirajo nadnaravni zapleti in za lase privlečeni srečni konci, ki nas v otroških letih seveda niso motili. Ampak tokrat se ni zgodilo nič takšnega – skupaj z otroki, starimi nekje od sedem do dvanajst let, ter njihovimi starši se mi je dobri dve uri uspelo vživeti v čarobnost otroškega sveta. Pa čeprav vem, da je tudi Mary Poppins že bila deležna obravnav v smislu Kaj je v resnici narobe z Mary Poppins ali Stvari, ki jih v Mary Poppins opaziš šele kot odrasel. Te analize so se spotaknile ob kup reči, od tega, da filmu manjka močnih ženskih likov (gospa Banks, sicer del gibanja sufražetk, je popolnoma podrejena možu, ki jo označuje za neumno), do tega, da Bert pravzaprav ni kul lik, ki živi umetniško nomadsko življenje, ampak uboga para, ki ne more najti spodobnega dela. Ampak zakaj bi se s temi stvarmi ukvarjali v filmu, ki je bil – tako original kot remake – narejen zato, da otrokom priskrbi neobremenjeno zabavo? Pa tudi odraslim; fino bi bilo, če bi se večkrat spomnili, kako prijetno si je od časa do časa brez nepotrebnega razčlenjevanja ogledati filme, ki obudijo otroka v nas. Pa kaj če so nekateri prizori klišejski, če vsi liki niso dokončno razdelani ali je konec predvidljiv – to ne nazadnje pričakujemo od otroškega filma.