NA EKS
Kolumna Lare Paukovič: Cepljena!
Živo se spomnim grozljivega občutka, ko hlastaš za zrakom, ko misliš, da te bo vsak vdih pokončal.
Odpri galerijo
Cepljena! FOTO: REUTERS
Pred kratkim sem prejela drugo dozo cepiva. Sprva nisem hotela pisati o tem, ker je vsakdo, ki javno oznanja, da se je cepil, slej ko prej označen za plačanca farmacevtskih lobijev. Izrazi, s kakršnimi se ljudje v povezavi s cepljenjem obkladajo na raznih omrežjih in v komentarjih spletnih portalov, padejo globoko pod nivo civilizirane debate. V mojem socialnem krogu tega ni: cepili so se ali se bodo praktično vsi moji bližnji, o tem se pogovarjamo normalno, argumentirano. To mi daje upanje, da lahko vendarle napišem kolumno, ki jo bo prebral tudi kdo, ki nasprotuje cepljenju, in ob njej morda premislil svoja stališča.
Ne spadam med ljudi, ki so že ob prvi najavi cepiva pozivali vse okoli sebe, naj se gredo cepit. Prebijala sem se skozi informacije o novorazvitih cepivih – že od začetka bolj zaupam mRNA cepivom, ki jih znanstveniki razvijajo že desetletja, niso nastala za potrebe covida-19, me je pa skrbela recimo AstraZeneca in ostala vektorska cepiva, ki so jim poleg hudih stranskih učinkov, denimo krvnih strdkov, očitali tudi slabšo zaščito. Ne bom rekla, da me ni pretreslo, če sem naletela na članek o kom z resno reakcijo na cepivo ali namigovanja, da je kdo od cepiva umrl. A po drugi strani me je vse bolj skrbel tudi covid-19. Ne poznam nikogar, ki bi imel zaradi cepiva resne probleme, se je pa kar nekaj ljudi v moji bližini dolgo borilo z virusom, nekateri so pristali celo v bolnici. Nekateri še mesece po okužbi niso povsem zdravi. The Atlantic je pred nekaj meseci objavil članek Misteriji dolgega covida, v katerem so opisane zgodbe ljudi, ki so okužbo preboleli skoraj brez težav, a so se te – nevrološke težave, težave s srcem, zadihanostjo in podobno – pojavile mesece po njej. Takrat sem začela vse resneje razmišljati o cepljenju. Pred približno desetimi leti me je resno zdelala pljučnica. Obležala sem za skoraj mesec dni, posledice pa so se vlekle še dlje – potrebovala sem ogromno časa, da sem si povrnila kondicijo, moja astma, ki je bila pred okužbo v obvladljivem stanju, pa se je močno poslabšala. Živo se spomnim grozljivega občutka, ko hlastaš za zrakom, ko misliš, da te bo vsak vdih pokončal. Če bi se takrat lahko vnaprej zaščitila pred tem, bi seveda se.
Po pravici povem, da me je bilo pred prvim cepljenjem – preskočila sem nekaj terminov Astre in počakala na Moderno – rahlo strah. Kolegica mi je pripovedovala, da je imela po prvi dozi Pfizerja panični napad, vbila si je namreč v glavo, da bo doživela alergijsko reakcijo ali da jo bo zaradi cepljenja celo kap. Prav osupljivo je bilo spremljati, kako je na nas podzavestno vplivala anticepilska propaganda. V otroštvu in najstništvu sem bila cepljena za vse živo, pa se nisem niti enkrat samkrat vprašala, kakšne so lahko posledice teh cepiv. Mogoče imam astmo zaradi katerega od njih, mogoče mi je katero povzročilo srčne aritmije? Kdo bi vedel. Vem pa, da se mi ni bilo treba bati denimo otroške paralize, ki je do iznajdbe cepiva povzročila številne smrti in ohromelosti otrok, za kar sem hvaležna. Epidemija ne bo izginila sama od sebe, le s cepljenjem jo lahko postopoma izkoreninimo, tako kot se je to zgodilo na primer prav z otroško paralizo. In ne vem, ali imajo anticepilci, ki kot papige ponavljajo, da jim ne bo nihče diktiral, kaj naj počnejo s svojim telesom, kakšno alternativo ali bi radi ostajali doma še naslednjih deset let, ko se bomo borili s šestim, dvanajstim, triintridesetim valom virusa. Poleg tega se ob vseh teh domnevnih smrtih in hudih reakcijah po cepivu, informacije o katerih se širijo po družabnih omrežjih, velja vprašati, koliko nenadnih smrti, bolezni, ki se pojavijo kar čez noč, se je pred pandemijo pripetilo vsak dan, pa jim nismo mogli pripisovati nobenega logičnega vzroka. Včasih je življenje pač nelogično in nepravično.
V množici cepljenih se vedno najde kdo, za katerega se izkaže, da mu je cepivo povzročilo več škode kot koristi. To se lahko čez čas zgodi tudi meni, mojim prijateljem, ki so se cepili. A tovrstno tveganje moramo sprejeti pri vsakem zdravilu, tudi tistih, ki jih jemljemo vsakodnevno. Nekomu lahko škodi najbolj nedolžno zdravilo, ki mu ga predpišejo, ali pa malo bolj invazivna terapija, ampak ali bomo zdaj kar nehali zaupati medicini? In ne razumem ljudi, ki vase stlačijo vsak antibiotik, ki ga dobijo, jedo procesirano hrano, vse skupaj zalivajo z alkoholom, cepili pa se ne bodo, ker »ne vedo čisto natančno, kaj je v cepivih«.
Ne spadam med ljudi, ki so že ob prvi najavi cepiva pozivali vse okoli sebe, naj se gredo cepit. Prebijala sem se skozi informacije o novorazvitih cepivih – že od začetka bolj zaupam mRNA cepivom, ki jih znanstveniki razvijajo že desetletja, niso nastala za potrebe covida-19, me je pa skrbela recimo AstraZeneca in ostala vektorska cepiva, ki so jim poleg hudih stranskih učinkov, denimo krvnih strdkov, očitali tudi slabšo zaščito. Ne bom rekla, da me ni pretreslo, če sem naletela na članek o kom z resno reakcijo na cepivo ali namigovanja, da je kdo od cepiva umrl. A po drugi strani me je vse bolj skrbel tudi covid-19. Ne poznam nikogar, ki bi imel zaradi cepiva resne probleme, se je pa kar nekaj ljudi v moji bližini dolgo borilo z virusom, nekateri so pristali celo v bolnici. Nekateri še mesece po okužbi niso povsem zdravi. The Atlantic je pred nekaj meseci objavil članek Misteriji dolgega covida, v katerem so opisane zgodbe ljudi, ki so okužbo preboleli skoraj brez težav, a so se te – nevrološke težave, težave s srcem, zadihanostjo in podobno – pojavile mesece po njej. Takrat sem začela vse resneje razmišljati o cepljenju. Pred približno desetimi leti me je resno zdelala pljučnica. Obležala sem za skoraj mesec dni, posledice pa so se vlekle še dlje – potrebovala sem ogromno časa, da sem si povrnila kondicijo, moja astma, ki je bila pred okužbo v obvladljivem stanju, pa se je močno poslabšala. Živo se spomnim grozljivega občutka, ko hlastaš za zrakom, ko misliš, da te bo vsak vdih pokončal. Če bi se takrat lahko vnaprej zaščitila pred tem, bi seveda se.
Po pravici povem, da me je bilo pred prvim cepljenjem – preskočila sem nekaj terminov Astre in počakala na Moderno – rahlo strah. Kolegica mi je pripovedovala, da je imela po prvi dozi Pfizerja panični napad, vbila si je namreč v glavo, da bo doživela alergijsko reakcijo ali da jo bo zaradi cepljenja celo kap. Prav osupljivo je bilo spremljati, kako je na nas podzavestno vplivala anticepilska propaganda. V otroštvu in najstništvu sem bila cepljena za vse živo, pa se nisem niti enkrat samkrat vprašala, kakšne so lahko posledice teh cepiv. Mogoče imam astmo zaradi katerega od njih, mogoče mi je katero povzročilo srčne aritmije? Kdo bi vedel. Vem pa, da se mi ni bilo treba bati denimo otroške paralize, ki je do iznajdbe cepiva povzročila številne smrti in ohromelosti otrok, za kar sem hvaležna. Epidemija ne bo izginila sama od sebe, le s cepljenjem jo lahko postopoma izkoreninimo, tako kot se je to zgodilo na primer prav z otroško paralizo. In ne vem, ali imajo anticepilci, ki kot papige ponavljajo, da jim ne bo nihče diktiral, kaj naj počnejo s svojim telesom, kakšno alternativo ali bi radi ostajali doma še naslednjih deset let, ko se bomo borili s šestim, dvanajstim, triintridesetim valom virusa. Poleg tega se ob vseh teh domnevnih smrtih in hudih reakcijah po cepivu, informacije o katerih se širijo po družabnih omrežjih, velja vprašati, koliko nenadnih smrti, bolezni, ki se pojavijo kar čez noč, se je pred pandemijo pripetilo vsak dan, pa jim nismo mogli pripisovati nobenega logičnega vzroka. Včasih je življenje pač nelogično in nepravično.
Epidemija ne bo izginila sama od sebe. FOTO: GETTY IMAGES
V množici cepljenih se vedno najde kdo, za katerega se izkaže, da mu je cepivo povzročilo več škode kot koristi. To se lahko čez čas zgodi tudi meni, mojim prijateljem, ki so se cepili. A tovrstno tveganje moramo sprejeti pri vsakem zdravilu, tudi tistih, ki jih jemljemo vsakodnevno. Nekomu lahko škodi najbolj nedolžno zdravilo, ki mu ga predpišejo, ali pa malo bolj invazivna terapija, ampak ali bomo zdaj kar nehali zaupati medicini? In ne razumem ljudi, ki vase stlačijo vsak antibiotik, ki ga dobijo, jedo procesirano hrano, vse skupaj zalivajo z alkoholom, cepili pa se ne bodo, ker »ne vedo čisto natančno, kaj je v cepivih«.
