Kolumna Lare Paukovič: Cinizem kot obramba

Večino mladosti bi se brez težav opredelila kot cinično. Stvari me niso ravno zlahka navdušile, do njih sem lažje zavzela negativno kot pozitivno stališče, pričakovala sem negativen izid situacije, težko razumela določene fenomene, nad katerimi so se ljudje nekritično navduševali, se norčevala iz izrazitih čustev, solzavih filmov in tako dalje. Zdelo se mi je pomembno, bilo je del moje identitete, da imam o vsem tem mnenje in ga naglas izražam, če že ne javno, pa vsaj v krogu bližnjih.

Verjetno me je cinično naredilo dejstvo, da se življenje v zgodnji mladosti ni odvijalo po mojih pričakovanjih, da sem se velikokrat počutila kot izobčenka – ampak z odraščanjem so se stvari nekako uredile, našla sem svoje pleme, se začela počutiti dobro med ljudmi, ki so radi počeli, kar je zanimalo tudi mene, pa sem še kar ohranjala cinizem kot obrambno držo. Ker nisem več znala drugače. S cinizmom in ironijo je namreč tako: misliš, da te stvari zaradi njiju manj prizadenejo, a sčasoma se začneta zajedati vate. In ne prineseta ti ničesar, samo ti si veliko slabši človek.

S tem ne mislim, da ne smeš imeti kritičnega stališča do ničesar: nasprotno, to se mi zdi zelo pomembno, dokler je kritika utemeljena in na mestu. Kritiziranje in obsojanje vsepovprek, do najmanjše malenkosti, da se okrepi tvoj občutek superiornosti, pa ni pretirano produktivno, vsaj zame ni bilo.

Ameriška pisateljica Rebecca Solnit je pred leti o cinizmu napisala esej, v katerem pravi, da je cinizem predvsem način predstavljanja samega sebe, ki se bolj kot vse drugo ponaša s tem, da ni neumen in da ga ni mogoče naplahtati. »Toda v oblikah, kot ga zaznavam sama, je pogosto oboje,« piše Solnitova. In še, kar sem skozi izkušnje ugotovila tudi sama: »Ciniki so zelo pogosto razočarani idealisti in imajo nerealistične standarde. Nelagodno jim je ob zmagah, saj so zmage skoraj vedno začasne, nepopolne, zanje je treba sprejemati kompromise, pa tudi zato, ker je ranljivost upanja nevarna, in ker je najbolj pomembno, da se samozaščitijo.«

Ciniki bodo po njenem mnenju tisti, ki bodo pod članek o tem, da se moramo zganiti glede klimatskih sprememb, napisali, da »saj je že prepozno, uničili smo planet« in se posmehovali aktivizmu drugih. Ali pa, kot je izpostavila neka druga piska, Edie Raphael, v članku za BeWare, ki bodo v ganljivem nastopu male deklice v oddaji o talentih, ki je ogrela srce občinstva, iskali znake, da je žalostna zgodba njene družine lažna. Raphaelova opozarja, da lahko cinizem na dolgi rok uniči in blokira celo naša romantična razmerja, za kar lahko iz svojega najbolj ciničnega obdobja potrdim, da na žalost drži.

Pa ne le to: veliko cinikov, ki jih poznam, zaradi takšnega pogleda na svet blokira tudi lastne uspehe. Noro smešen in banalen se jim zdi uspeh tiste vplivnice, tistega pevca, tiste avtorice, ki so vsi povprečni in si uspeha ne zaslužijo, po možnosti se bodo iz njih celo na prefinjen, ciničen način norčevali, sami pa si ne upajo zares stopiti iz okvirov, da ne bi pogoreli. A ne želim biti preveč stroga, ker tudi meni še ni uspelo, da bi se cinizma povsem otresla. Še vedno me večkrat prime, da bi se iz nečesa subtilno cinično ponorčevala. A če se le da, se zadržim, ker me lastnost, da se nisi sposoben navduševati, ampak iskati napake, pri sebi in drugih vedno bolj moti, vem pa tudi, da me dela slabšega človeka. In nikoli ni prepozno, da se odločiš biti boljši.