Kolumna Lare Paukovič: Črni kvadrati

Leta 1915 je ruski avantgardni slikar Kazimir Malevič naslikal prvo iz serije slik z naslovom Črni kvadrat. Na njej je bil – črni kvadrat. Nič več in nič manj kot kvadratna črnina na svetli podlagi. A slika je danes ikonična, ker gre za prvo umetnino, ki ni poskušala posnemati podob resničnega življenja. To je odprlo vrata moderni umetnosti (tisti, ki je mnogi pristaši bolj ljudske umetnosti ne razumejo in trdijo, da za umetnost ne bi smelo biti prostora, če ni razumljiva vsem). Ko je bila slika prvič razstavljena, je pomenila malo revolucijo v umetnosti – ravno tako, kot se je revolucija takrat dogajala povsod po svetu: prva svetovna vojna, v Rusiji pa nemiri, ki so se leta 1917 stopnjevali v oktobrsko revolucijo. Na Črni kvadrat lahko tako gledamo tudi kot na simbol nove ere.


Črni kvadrati, ki so te dni s hashtagom #blackouttuesday preplavili družabna omrežja, posebno instagram, niso povezani s Kazimirjem Malevičem in njegovo umetnino, toda morda jih bomo nekoč ravno tako razumeli kot simbol nove ere, kot začetek konca institucionaliziranega rasizma. Protesti po Združenih državah Amerike, ki se dogajajo te dni, namreč jasno kažejo, da imajo ljudje tega dovolj. Uporabniki instagrama pa so svoje profile odeli v črno, da bi izrazili solidarnost s protestniki in podprli stvar, za katero se ti borijo. Val je sprožil brutalen umor temnopoltega moškega Georgea Floyda, ki je želel v trgovini plačati zavojček cigaret s ponarejenim dvajsetdolarskim bankovcem. Čeprav je bil Floyd redna stranka trgovine in ni nikoli povzročal težav – in povsem mogoče je, da sploh ni vedel, da je bil bankovec ponarejen –, je prodajalka poklicala policijo (na prihod katere je Floyd mirno počakal), in za ta minorni prekršek je bil nesrečni moški kaznovan tako, da je policist Derek Chauvin osem minut klečal na njegovem vratu. Floyd je klical na pomoč, ponavljal, da ne more dihati, omenjal svojo pokojno mater, vendar se ni nihče odzval – umrl je na cesti ob policijskem avtomobilu, nedopustno policijsko nasilje pa so snemali mimoidoči. To je izbilo sodu dno: če si v Ameriki temnopolta oseba, imaš za kar 2,5-krat večjo možnost, da te ubijejo policaji. In teh primerov je bilo v preteklosti veliko, preveč. Michael Brown, Walter Scott, Eric Garner, Laquan McDonald, Tamir Rice so samo nekatera imena moških in fantov, ki so po krivici končali pod policijskimi streli. Ti dogodki so vsakokrat sprožili burne odzive in pozive h končanju rasizma, ljudje so šli na ulice. Toda čeprav je denimo smrt Michaela Browna leta 2014 vodila k sprejetju določenih reform, se ni se spremenilo dovolj. Morda se bo zdaj?


Seveda črni kvadrati na družabnih mrežah pri tem ne bodo igrali ključne vloge. Spletni aktivizem je vedno vprašljiv, ker je v poplavi aktivističnih objav nemogoče presoditi, kateri uporabniki se zavzemajo za »pravo stvar«, kateri so črni kvadrat objavili, ker je enako storilo deset njihovih prijateljev, v resnici pa ne vedo čisto dobro, kaj to pomeni – in kateri so ga objavili zaradi poze, vzbujanja občutka lažnega sočutja, sicer pa bodo ostali rasisti. In nekateri uporabniki spleta, denimo nekdanji voditelj Boštjan Klun, so tehtno opozorili na to, da je barvanje instagrama v črno sicer pohvalno, a da imamo tudi v Sloveniji »čefurje, pedre in lezbe« in da nam ni treba v Ameriko, če želimo vstajati za pravice manjšin. Vseeno pa se moramo navaditi na to, da živimo v dobi, ko se majhen delček pomembnih bitk bije tudi v spletnih mehurčkih. Spreminjanje profilne slike v mavrico ali v Juliana Assangea; naslovna fotografija, s katero podpremo črni protest poljskih žensk proti popolni prepovedi splava (Czarny protest pred nekaj leti), objava črnega kvadrata – vse to je del tega. Na kateri strani ste, na tisti, ki na instagram profilu objavi črni kvadrat, na instagram zgodbi pa videe, ki recimo »v štirih minutah pojasnijo, kaj je beli privilegij«, ali na tisti, ki gre na ulice ali išče načine, kako bi lahko res podprla temnopolte skupnosti, begunce, čefurje ali kogar koli – to pa je vaša odločitev.