Kolumna Lare Paukovič: Dajte Emily mir
Prejšnji teden je na Netflix prišel prvi del četrte sezone serije Emily v Parizu. Vsaka nova sezona omenjene serije, v kateri spremljamo mlado Američanko, ki si v Parizu gradi kariero v marketingu, se zaljublja in nasploh živi glamurozno življenje, je za ocenjevalce filmov in serij izvrstna priložnost, da ošilijo svinčnike (pretvarjajmo se pač, da se ocene še vedno pišejo na roke), pljunejo v roke in začnejo pisati traktate o tem, kakšna potrata medijskega prostora je serija, tako polna klišejev in frivolnosti.
A čeprav so se nekateri kritiki po štirih sezonah že malce omehčali (na portalu Slate so oceno nove sezone na primer naslovili »Recimo 'oui' Emilyjini čudoviti neumnosti!«), so nekateri še vedno nejevoljni: Guardianova kolumnistka je na primer, verjetno s posebnim užitkom, zapisala, da je aktualna sezona serije približno tako zanimiva, »kot če bi opazoval barvo, ki se suši ... če res sovražiš barve«, serija pa »medla, dolgočasna in ima prav zoprno hiperfiksacijo s praznimi pastmi bogastva«.
Ob prvem predvajanju serije leta 2020 je bilo izobraženo občinstvo, željno kompleksnejših vsebin, zelo ostro. Serija je absurdna, do nezavesti izrablja klišeje, povezane s Francijo, mlade hrani z nerealističnimi predstavami o delu v marketingu in zaslužku v tej panogi, pa še in še (kot da nam ni Seks v mestu v devetdesetih na enak način prodajal nerealističnih pričakovanj o zaslužku novinarke in kolumnistke v New Yorku).
Približno istočasno je na Netflix prišla prva sezona razkošne, sočne zgodovinske romance Bridgerton, po kateri so gledalke, pa tudi gledalci, po vsem svetu planili ravno tako lačno kot po Emily v Parizu (in še vedno jo obožujejo). To je bil za marsikoga očiten znak, da je Netflix popolnoma izgubil kompas. Toda prav ti dve seriji sta bili med vsebinami, ki so ljudem pomagale previhariti mračne čase koronavirusa.
Medtem ko so bili lokali, trgovine, klubi, kinodvorane, kulturni prostori zaprti, ko so nam omejevali druženje s prijatelji, ko smo ven lahko stopili samo z masko, skratka, medtem ko smo živeli distopično realnost, so se milijoni gledalcev po vsem svetu zabavali ob rožnatem, brezskrbnem, plehkem, romantičnem pariškem šiku ali med krinolinami, plesi in divjimi ljubezenskimi zapleti. Če bi se sama podpisala pod katero od teh dveh serij, bi mi bilo to zavedanje, iskreno, povsem dovolj.
In ja – še vedno gledam Emily v Parizu, prvi del nove sezone sem pospravila v enem dnevu. Šlo mi je na smeh, ko sem o njej prebrala zapis nekoga, ki precej bolj od staromodnih kritikov razume privlačnost te serije –, nekaj v smislu, da pri najboljši volji nima več pojma, kaj se je zgodilo v prejšnjih sezonah, pa je vseeno takoj padel v četrto in jo pogledal v šusu. Ker se je nekaj podobnega zgodilo meni. Zato se resno sprašujem o smiselnosti tega, da so serije, kot je Emily v Parizu, torej vsebine, za katere na daleč vemo, da so namenjene zgolj in samo zabavi množic, sploh podvržene resnim kritikam.
Da ne bi slučajno pozabili, da nima prave vrednosti in da je namenjena zgolj zabijanju časa pred ekranom? Nismo, brez skrbi. Enako velja za resničnostne šove, kot sta Ljubezen je slepa ali Otok ljubezni, ki je bil pred časom na nekem portalu označen za »najnižje, kar gre lahko«. Obstaja toliko neodvisnih filmov, spregledanih vsebin, ki bi si te ocene res zaslužili. Emily bo uspevala s kritiki ali brez njih.
