Kolumna Lare Paukovič: Drugačen svet

Cecilia Payne-Gaposchkin je bila britansko-ameriška znanstvenica, astronomka, ki je leta 1925 v svoji doktorski disertaciji, pozneje označeni za »najbolj briljanten doktorat, kadar koli napisan na področju astronomije«, poskušala dokazati, da zvezde primarno tvorita vodik in helij. Ker je takrat veljalo, da med zgradbo Zemlje in Sonca ni bistvene razlike, so njene ugotovitve zavrgli – nasprotoval jim je tudi Henry Norris Russell, takrat vodilni astronom, ki pa je leta pozneje prišel do enakih zaključkov. Russell je v svojih znanstvenih člankih Paynovi sicer pripisal zasluge za ugotovitve, a je kljub temu dolgo veljal za pionirja teh dognanj. Paynova se je pozneje ukvarjala s proučevanjem spremenljivih zvezd in postavila temelje za vse prihodnje študije o njih, bila pa je tudi prva ženska, ki je na Harvardu postala redna profesorica in pozneje tudi vodila oddelek za astronomijo (spet prva ženska, ki ji je to uspelo).

Zakaj pišem o Cecilii Payne? Ker zanjo nisem še nikoli slišala – to je, do pred nekaj tedni, ko je po facebooku po naključju zakrožila objava, ki slavi njo in njene dosežke, s pripisom, da gre za žensko, ki bi jo moralo poznati več ljudi. Vsi poznamo znanstvenike, kot so Albert Einstein, Isaac Newton, Charles Darwin, Nikola Tesla ali Thomas Edison, med ženskami pa si je pot v splošno znanje uspelo utreti skoraj samo Marie Curie, izumiteljici teorije radioaktivnosti in prvi ženski, ki je prejela Nobelovo nagrado. Spomnim se, da se mi je kot mlajši zdelo to, da je bila ženska tako uspešna znanstvenica, nekaj posebnega, izjemnega – čeprav Curiejeva še zdaleč ni bila edina, poleg Cecilie Payne so tu še ena izvrstna astronomka Vera Cooper Rubin, pa fizičarka Lise Meitner, matematičarka Sophie Germain, biofizičarka Rosalind Franklin, matematičarka in programerka Ada Lovelace; med še živečimi vsaj astrofizičarka Jocelyn Bell Burnell in programerka Margaret Hamilton. Da ne omenjamo Mileve Einstein, ki je opustila svojo kariero znanstvenice, da bi skrbela za moža Alberta in njuno družino, hkrati pa mu je iz ozadja pomagala pri razvijanju teorij, ki so mu nazadnje prinesle Nobelovo nagrado za fiziko, kar je odlično opisala Slavenka Drakulić v knjigi Teorija žalosti. Ampak tega nam v šolah niso povedali – ravno tako kot nas niso spodbujali, da bi brali več del ženskih avtoric. Tudi v srednji šoli, kjer nas je profesor slovenščine poleg obveznega klasičnega kanona sistematično seznanjal s sodobno književnostjo, so bili sodobni avtorji, ki so se znašli na njegovem priporočilnem seznamu, večinoma moški. Pogled na svet smo si torej oblikovali s pomočjo imen, kot so Tolstoj, Dostojevski, Balzac in Flaubert, ki so vsi izjemni pisci, ne morejo pa vedeti, kako čuti in razmišlja ženska – četudi nas lahko ravno zaradi svojega talenta preslepijo, da vedo. Splošna podoba ženske v družbi se je delno oblikovala tudi zaradi moških predstav o ženskah, vseprisotnih v literaturi. Zato se večkrat vprašam, kakšno bi bilo moje odraščanje, če bi od zgodnjih najstniških let brala več knjig ženskih avtoric. Bi prej dozorela, se prej pomirila s svojim telesom, sprejemala tehtnejše odločitve, drugače gledala na ljubezen in odnose? In kakšen bi bil svet, če bi to počeli vsi? Pri vsem tem se mi zdi zabavno, kako moški pogosto zamahnejo z roko ob knjigi, ki jo je napisala ženska, češ da jih ženska vprašanja ne zanimajo, medtem ko se me že vse življenje ukvarjamo z moškimi vprašanji in jih jemljemo za svoja, univerzalna. Hrvaška pisateljica Olja Savičević Ivančević je o tem napisala pesem, ki se zaključi z verzi: »Praviš: ne bereš žensk / Ženske so te učile brati / Učile pisati / Učile živeti / V resnici, fantič / Je bilo to delo v najboljšem primeru / Zaman.«

Nestrpnost izvira iz nepoznavanja. Če bi več ljudi že od malega poznalo izjemne ženske, bralo literaturo, ki so jo napisale, občudovalo njihove znanstvene dosežke, spremljalo njihove politične kariere, bi bilo vsakdanjega seksizma morda manj. Enako je z rasizmom in nacionalizmom. Razmišljam utopično, če verjamem, da bi ga tisti, ki pljuvajo po gibanju Black Lives Matter (Življenja temnopoltih štejejo), bolje razumeli, če bi si kdaj vzeli čas za kakšno knjigo, ki jo je napisala afriška, ne evropska avtorica ali avtor? Pa da lahko k strpnosti do LGBTQ-skupnosti pripomorejo knjige in filmi s to tematiko? Upam, da ne.