Kolumna Lare Paukovič: Ekskluziva
Eden od filmov, ki jih trenutno »morate videti«, če ne želite imeti občutka, da nekaj zamujate, je Meni. Zgodba: dvanajst pretencioznih navdušencev nad vrhunsko kulinariko je bajne denarce zmetalo za to, da lahko na samotnem otoku užijejo specialen molekularni meni cenjenega chefa Slowika, pripravljen samo za izbrance. Zanj je treba odšteti več kot tisoč evrov na glavo, pri tem pa je najbolj bizarno to, da niti ne plačaš hrane, temveč bolj »koncept« – kot se izkaže pozneje, tako na primer »odsotnost kruha«, kar pomeni, da na minimalističnem krožniku dobiš samo pljunke omak, ni slabost, temveč nekaj naprednega, drznega, česar se v »običajnih« restavracijah za navadne smrtnike ne bi domislili.
Njihov cilj je, da nekaj pomenijo drug drugemu, torej eliti, ki je sposobna dati tisoč evrov za obrok, od katerega se ne bo nihče zares najedel.
Film se v nadaljevanju, ko udeleženci ugotovijo, da bo precenjeni meni tudi njihov zadnji, sicer razvije v masaker, ki po bizarnosti, krvavih eskapadah in poskusih udeležencev ekskluzivne večerje, da bi prelisičili morilskega chefa, na trenutke spomni celo na serijo Squid Game. Toda kljub občasnemu pretiravanju ostaja njegova družbenokritična ost ves čas prisotna. Ljudje, ki sedijo na tej izjemni lokaciji in užijejo specialitete molekularne kuhinje, tako imenovana elita oziroma smetana družbe, torej tisti, ki so meritokratski sistem obrnili sebi v prid do te mere, da lahko tisoč evrov mimogrede potratijo za en obrok, so v resnici njeno dno. Navidezni poslovneži, ki gradijo sumljive finančne sheme, igralec v tretjerazrednih filmih, ki se rad hvali, da pozna vse na sceni, čeprav je to daleč od resnice, ostra kulinarična kritičarka, ki živi in diha snobizem, v sebi pa je prazna, samooklicani kulinarični čudežni deček, ki kot papiga ponavlja abstraktne pojme in zaničuje vse, ki jih ne razumejo, v resnici pa ne zna pripraviti preprostega obroka ... skratka, ljudje, ki živijo za to, da nekaj so, pa četudi je to fasada. Njihov cilj je, da nekaj pomenijo drug drugemu, torej eliti, ki je sposobna dati tisoč evrov za obrok, od katerega se ne bo nihče zares najedel.
Film Meni rahlo spominja na Kvadrat režiserja Rubena Östlunda, ki je, četudi neprimerno počasnejši in daleč od akcije oziroma trilerja, na podoben način razgalil bedo elit. V primeru Kvadrata gre za narejenost in pretencioznost umetniškega sveta – nepozaben je prizor, kjer mir udeležencev na banketu skali brutalen performans človeka opice, ki je narejen po resničnih performansih ruskega umetnika Olega Kulika. Tudi ko začne opičnjak agresivno napadati ljudi in je vsem v dvorani več kot očitno neprijetno, se performans še vedno ne prekine, ker nihče ni zares prepričan, kaj je scenirano in kaj ne. Podobno se zgodi v Meniju, ko se ustreli prvi od pomočnikov chefa Slowika – pretenciozna kritičarka na glas razpravlja, da je vse to del koncepta, performansa, da je v bistvu briljantno, bla bla.
V svetu visoke umetnosti ali visoke kulinarike, kjer se gibljejo ljudje s statusom, tudi v resnici ob takih bizarkah (na primer ko »umetnik« požre netopirja!) verjetno ne bo nihče vstal in rekel – hej, pa saj to nima smisla. Pa čeprav ga marsikaj v svetu elit nima. Preveč je na kocki, preveč ljudi je zgradilo svoje kariere okoli tega nesmisla. Zato si gledalec ne more kaj, da se ne bi hahljal, ko vsi udeleženci postanejo del ekskluzivne večerje na način, ki si ga verjetno nikoli ne bi predstavljali. Saj so hoteli ekskluzivo ...
