Kolumna Lare Paukovič: Ene nohtke, prosim
Kozmetični salon, ki sem ga nekajkrat obiskala, in zato še vedno prejemam novice o njihovih novostih, je strankam nedavno poslal posebno obvestilo: zaradi neresnosti, nespoštovanja in neprimernega odnosa nekaterih strank bodo spremenili politiko poslovanja. Termine jim odpovedujejo v zadnjem trenutku, zamujajo tudi po pol ure, rezervirajo eno storitev, potem pa pridejo in zahtevajo drugo, se pritožujejo, ker niso mogli pravočasno dobiti termina, in podobno. »Kam smo zašli? Nobenega spoštovanja ali hvaležnosti ni več, ljudje so izgubili kompas in začeli uporabljati pristop 'jaz in nihče drug',« je v sporočilu zapisala vodja salona in napovedala, da jim ne preostane drugega, kot da tovrstne neresnosti začnejo zaračunavati.
Večina kozmetičark, ki jih poznam, je skorajda na robu izgorelosti, v svoj urnik, ki pogosto traja od zgodnjega jutra do poznega večera, komaj stlačijo vse stranke.
»Vedno je nekaj z ljudmi,« je v svojem odličnem romanu Zajtrk prvakinj zapisala Liu Zakrajšek. Njena protagonistka med študijem opravlja najrazličnejša priložnostna dela, od dela v knjigarni do hostesne službe, in se tudi sama srečuje z nemalo težkimi strankami, prepričanimi, da se svet vrti okoli njih. Toda zdi se, da so ljudje, ki se odločajo, no, odločamo, za kozmetične in lepotne storitve od geliranja nohtov do profesionalnega barvanja las, podaljševanja trepalnic in nege kože, prav posebna skupina, v katero žal pade še večje število egoistov brez občutka kot drugod. Kozmetičarka, h kateri hodim trenutno, se mi je že večkrat potožila v zvezi s tem, kako nemogoča sporočila dobiva od svojih strank. »Noht se mi je zlomil, prišla bi čez eno uro.« »Na naslednji termin barvanja las z mano pride še hčerka, ker bi imela pramene.« »Zbolela sem, ne bo me« dvajset minut pred terminom in podobno. Nobenega prosim, hvala, ali lahko; s kozmetičarko se pogovarjajo kot s kolegico. Če malo pobrskate po spletu, forumih in družbenih omrežjih, kjer si ponudniki tovrstnih storitev izmenjujejo izkušnje, boste našli še veliko hujše primere: izsiljevanje za termine, žaljenje kozmetičarke, ko ta kljub temu ne popusti, prošnje, da bi trepalnice, nohte ali karkoli že naredila na lepe oči, stranka pa bo plačala »prihodnji mesec«, deljenje intimnih podrobnosti iz zasebnega življenja, vključevanje v osebne drame (»Lahko, prosim, mojemu napišeš, da sem bila včeraj ob petih pri tebi na nohtih, ker mi ne verjame?«), zahteve, da jim v salonu v času opravljanja storitev zagotovijo varstvo za otroka, pa še kaj.
Kozmetične in lepotne storitve niso poceni, pravzaprav postajajo vedno večji luksuz – a ne glede na to je povpraševanja po njih vedno več. Na termine se lahko čaka po več tednov, že zdavnaj so minili časi, ko si lahko stopil v salon in vprašal, ali te vzamejo. Očitno smo vsi postali tako razvajeni, da si nohtov, pričeske, trepalnic in podobnega ne znamo več urediti doma, ali pa smo pač podlegli vsesplošni kulturi razvajanja in skoraj obsesivne skrbi za svoj videz. Večina kozmetičark, ki jih poznam, je skorajda na robu izgorelosti, v svoj urnik, ki pogosto traja od zgodnjega jutra do poznega večera, komaj stlačijo vse stranke, ki so si zaželele zadnji pomlajevalni tretma, cupping terapijo, nohte ali čudežno masažo obraza, in težko si predstavljam, kako obremenjujoče mora biti zanje še ukvarjanje z osebnimi dramami in nemogočimi zahtevami strank. Dejstvo, da si pripravljen odšteti petdeset ali sto evrov za neko storitev, te ne dviguje nad običajne smrtnike: vse, do česar si upravičen, je »le« dobro opravljeno delo.
