Kolumna Lare Paukovič: Falcon
Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič se je na novoletni koncert Dunajskih filharmonikov, kamor jo je povabil predsednik avstrijskega parlamenta, odpravila kar s falconom, zasebnim vladnim letalom. Vse lepo in prav, vendarle je predsednica državnega zbora, ki ima vso pravico do tega, da po Evropi leti z vladnim letalom, pa četudi gre za Dunaj, do katerega se z avtom pride v manj kot štirih urah. Če lahko jetsetterka Kylie Jenner pelje svoje zasebno letalo na sedemnajst minut dolge polete, lahko tudi ona. Skrb za okolje in ostali stroški gor ali dol. Saj je del državne smetane. A ne?
No, državljani so Urški Klakočar Zupančič kar hitro pokazali, kje ji je mesto. Njeno potezo je obsodila večina medijev in družbenih komentatorjev, tako javno kot na družabnih omrežjih. Okoljevarstvenica Lučka Kajfež Bogataj je na primer dejala, da živimo v 21. stoletju, s podnebnimi spremembami in energetsko krizo. Če se to nenehno poudarja, so ljudje veliko bolj občutljivi za to, kako se politiki obnašajo, posebno ta vlada, ki je okolje postavila na prvo mesto.
Ni skrb vzbujajoče le, da je poteza predsednice državnega zbora v popolnem neskladju z vladno agendo: premier Robert Golob denimo ves čas govori o tem, naj narod je manj mesa, ker ima njegova masovna pridelava negativen učinek na podnebne spremembe, kar je povsem legitimna izjava. Toda kdo bo Golobova svarila in smernice za zeleni prehod jemal resno, če podpredsednica njegove stranke za tako kratke razdalje uporablja zasebno letalo in pri tem pridela za nekaj ton ogljikovega dioksida, vprašanja o ogljičnem odtisu pa z zariplim obrazom od užaljenosti zavrne z »danes se ne mi ne vi ne moremo popolnoma izogniti ogljičnemu odtisu«. Če tvoja stranka zagovarja neko filozofijo, je najmanj, kar se pričakuje od tebe, da se ji prilagodiš in da tudi sama živiš v skladu s tem. Sploh če po drugi strani označuješ slovenske podjetnike za »kapitaliste«, ki bi lahko imeli več socialnega čuta, in v intervjuju leporečiš o tem, da nihče ne bi živel nič slabše, če bi se odpovedali določenim luksuzom.
Ne, problematičen je tudi odziv Klakočar Zupančičeve na nastalo mini afero. Ob očitkih ni mogla skrivati užaljenosti, nejevolje ob tem, da se njej, ki se ima zdaj za predstavnico elite, očita nekaj tako banalnega. Novinarje je puhlo odpravila, da gre pri ogljičnem odtisu res za resen problem, ki ga je treba obravnavati, a potem v drugem delu stavka kontrirala sami sebi, ko je dejala, da se mu danes ne ona ne kdor koli ne more popolnoma izogniti in »da bi bilo v takšnem primeru najbolje, da se v tujino odpelje s kočijo«. To je pribila s sarkazmom, ki je rahlo spominjal na Mariji Antoaneti pripisano izjavo o tem, naj ljudje jedo potico, če nimajo kruha – češ, to niso moje bitke. S tem se je postavila na pozicijo nedotakljive, nekoga, ki je več od ljudstva, česar pa dobra državnica nikdar ne bi smela početi.
Ravno zato, ker je Klakočar Zupančičeva prva ženska na tem položaju in ker naj bi poosebljala emancipacijo in drugačno, svežo politiko, ji ne smemo gledati skozi prste. Od nje pričakujemo več in bolje, ne da bo s samoumevnostjo ponavljala škodljive poteze, ki so jih vlekli toksični politiki na položajih skozi desetletja. V njeno opravičilo morda lahko dodamo le, da ni edina. Ursula von der Leyen je pred dvema letoma z zasebnim letalom letela z Dunaja v Bratislavo, med katerima je 50 kilometrov, a za izgovor med drugim uporabila pandemske omejitve.
