Kolumna Lare Paukovič: Globoka filozofija instagramskih zgodb

Ne spomnim se, kako je bilo videti moje življenje na facebooku, preden so se pojavili všečki. Enako, kot se skoraj ne spomnim, kako je bilo videti moje življenje na instagramu, preden se je leta 2016 tam pojavila možnost storyjev oziroma zgodb, objav, ki izginejo po enem dnevu. Ne spomnim se točno, kaj sem objavila, ko sem prvič testirala možnost objave zgodbe na instagramu – verjetno kakšno knjigo, ki sem jo brala. Ampak presenetilo me je, da se je le par sekund zatem začel oblikovati seznam tistih, ki so si objavo ogledali. Tudi na omrežju snapchat, od katerega je instagram ukradel to idejo, si sicer lahko videl, kdo gleda tvojo zgodbo, a ker je bolj zaprto družabno omrežje, je bilo to, vsaj v mojem primeru, ko sem ga še uporabljala, kakih dvajset, trideset ljudi. Na instagramu pa je bilo gledalcev iz ure v uro več. Če imaš račun z več sto ali tisoč sledilci, si tvoje zgodbe tudi ogleda več sto ljudi – mislim, da je moj rekord okoli osemsto, povprečje pa okoli petsto. In še to je: medtem ko jih na snapchatu lahko gledajo le ljudje, ki so v tvojem krogu prijateljev, lahko na instagramu, če je tvoj račun javen, do njih dostopa vsak. Ker vsem ni bilo takoj jasno, da je seznam gledalcev zgodb javen, je na tvojo zgodbo, misleč, da je varno skrit/-a v zavetju anonimnosti, mimogrede kliknil/-a bivša ljubezen, tip s slabega zmenka iz leta 2014 ali dekle, za katero veš, da te opravlja – in ti iz tega razloga niti ne sledi na instagramu (ampak zanima jo pa le, kaj počneš, kar ti je seznam gledalcev zgodb zdaj potrdil). V resnici se to ni kaj preveč spremenilo niti po tem, ko je večina že vedela, kako zgodbe delujejo – na tvoj profil še vedno prihajajo in nanje klikajo ljudje, ki jih nisi še nikoli srečal, si z njimi smrtno skregan ali pa po poljubu v prvem letniku faksa z njimi nisi spregovoril niti besede več.

Tako so nam instagramske zgodbe na neki način začele uničevati življenje – to, da vemo, kdo nas gleda (pa tudi če samo odsotno pritiska na eno zgodbo za drugo, medtem ko zajtrkuje), da imamo vpogled v tuje stalkanje, je preveč mikavno, da bi jih, ko smo enkrat začeli, nehali objavljati. Pa še tako malo truda je potrebnega zanje: fotografije za instagram morajo biti obdelane, to pa so hitri utrinki, na primer fotografija pice ali »spontan« selfi. Minimalen trud, učinek – seznam ljudi, ki bodo objavo pogledali – pa bo vedno enak.

Seveda je bilo že pred zgodbami pomembno, kdo komu všečka sliko na instagramu ali facebooku in podobne drame, a smo to vseeno jemali bolj neobremenjeno. Kar naenkrat pa se je vzporedno s problemom novega tisočletja, »kaj pomeni, da mi je všečkal sliko?« pojavilo tisoč novih. Kaj pomeni, če me po zmenku ni več poklical, ampak gleda zgodbe? Kaj pomeni, če mi sploh ne sledi, ampak gleda zgodbe? Zakaj zgodbe gleda punca, ki me sovraži? Zakaj jih gleda nekdanja prijateljica – se hoče po petih letih pobotati z mano, naj ji pišem? Kar poguglajte katerega koli od teh, sploh pa na primer »bivši gleda moje instagramske zgodbe, kaj to pomeni?« in se čudite nad številom zadetkov, ki jih boste našli. Od vsakega dekleta, ki preboleva razmerje in jo živcira, da se ime njenega bivšega še vedno neprestano pojavlja v njenih zgodbah, je odvisno, ali bo verjela odgovoru »Pogreša te in želi videti, kaj delaš«, »Sebično te hoče opomniti, da še vedno obstaja« ali pa »Nič, na stranišču gleda dvajset zaporednih zgodb in tvoja je med njimi«. Je pa eno gotovo: nobeno družabno omrežje nas ne bi smelo pripraviti do tega, da banalnostim, kakršna je zgodba na instagramu, pripisujemo tolikšno pomembnost in iz nje izpeljujemo sklepe glede odnosov z drugimi. Brala sem blog neke punce, ki jo je vprašanje, zakaj njen bivši še vedno gleda te zgodbe, tako živciralo, da mu je preprosto pisala in ga vprašala. Njegov odgovor je bil sicer »Radoveden sem bil, saj bom nehal«, ampak od takrat je vsaj mirno spala. In neke druge, ki je ravno tako zaradi zgodb spet stopila v stik z dolgo izgubljeno prijateljico, potem ko jo je že več tednov opažala med svojimi »gledalci«. V tem primeru se je poteza izkazala za uspešno, saj sta se spet začeli družiti. Če vas ne mika, da bi naredili kaj takega, pa svoje zgodbe enostavno skrijte pred osebami, za katere že vnaprej veste, da bi vam njihovo ime na seznamu ogledovalcev skalilo duševni mir. Tudi to se da – tisto malo zasebnosti pa na družabnih omrežjih le lahko ohranimo.