Kolumna Lare Paukovič: Grdobe
Gigant pretočnega predvajanja Netflix vsake toliko stavi na kakšen posebno družbenokritičen film, ki ga gledalci množično pograbimo, nekaj časa je predmet javnih debat, zgražamo se, da živimo na tak način, da smo tako ignorantski, da nam ni pomoči, čez nekaj mesecev pa nanj pozabimo. Spomnite se na Don't Look Up (Ne glej v zrak), ki je grožnjo globalnega segrevanja in uničenja planeta metaforično zavil v bližajoči se komet, na katerega so v filmu opozarjali strokovnjaki, ki jim nihče ni verjel. Tudi Leave the World Behind (Pusti svet za seboj), subtilna kritika uničujočih posledic konzumerizma in izkoriščanja narave, je imel apokaliptično noto. Tretji film v tem nizu bi lahko bil Uglies (Grdobe), ki po kakovosti sicer ne dosega omenjenih dveh, vendar je motivu skrajnega kapitalizma dodal še motiv obsedenosti z zunanjim videzom, ki je v distopični prihodnosti presegla vse meje.
Njegova premisa je naslednja: svet, kot ga poznamo danes, je bil zaradi izkoriščanja virov uničen, obstaja le nekakšna futuristična enklava, neke vrste Dubaj na steroidih, kjer imajo ljudje bleščeča stanovanja, obleke, hodijo na najboljše zabave – in vsi so lepi. Pri šestnajstih letih so namreč primorani prestati skrivnostno plastično operacijo, ki jih spremeni v najboljšo različico sebe: z bleščečo kožo, povečanimi ustnicami, očmi izbrane barve, svetlečimi lasmi, brezhibno postavo; videti so kot poosebljenje filtra s tiktoka ali instagrama. Iz »grdob« postanejo »lepotice« in »lepotci« in vstopijo v skupnost, kjer se vsi zabavajo, ljubijo, udobno živijo; premožni, privlačni, lepo oblečeni. Kakopak ima ta skupnost temno skrivnost: lepotne operacije niso stoodstotno uspešne, prihaja do smrtnih primerov, a vodilni to skrivajo – in med operacijami veselo posegajo tudi v možgane novopečenih lepotcev, da jih lahko vse bolj poneumljajo.
Svet, kot ga poznamo danes, je bil zaradi izkoriščanja virov uničen, obstaja le nekakšna futuristična enklava, neke vrste Dubaj na steroidih.
Toda oni tega ne vedo, scenarij je na papirju idealen. Zakaj si ga kdo torej ne bi želel? Večina na preobrazbo res komaj čaka, a ne vsi. Formira se uporniška skupina, ki želi ljudi spomniti na prvinski način življenja: v naravi, drug z drugim, hrano prideluješ sam, gojiš drugačne vrednote: tovarištvo, razumevanje, ljubezen. Bo to dovolj, da eno izmed protagonistk prepričajo, da obstaja še kaj drugega kot postati lep?
Zdi se, da je želel film v nekoliko pretirani obliki prikazati dve skrajnosti zahodnega sveta: na eni so ljudje, ki s polno žlico zajemajo vse, kar nam sodobni svet ponuja: denar, možnost potovanj, dizajnerske obleke, čevlje, digitalne naprave, dostop do najsodobnejših lepotnih postopkov in operacij, ki obljubljajo popolnost. Na drugi so tisti, ki se umikajo v trajnostno, ekološko, naravno, upirajo se potrošništvu, digitalnemu, se vračajo k sebi, si prizadevajo, da bi se fokus z zunanjega videza preusmeril na notranjost. Vseeno lepota ostaja vrednota, za doseganje katere so nekateri pripravljeni plačati (pre)visoko ceno. Pred nekaj tedni je hrvaška vplivnica Stankica Stojanović na družbenih omrežjih pokazala iznakažen obraz, posledico uporabe promocijskih polnil za izboljšanje videza. Reakcija njenega telesa na očitno slaba oziroma nepreizkušena polnila je bila takšna, da skoraj leto dni ni mogla normalno delati, za zdravljenje pa je porabila ogromno denarja. Svet estetskih posegov je zaradi enormnega povpraševanja postal Divji zahod, na kocki pa je zdravje ljudi – ki tako kot »grdobe« hlepijo po samo eni stvari ...
