Kolumna Lare Paukovič: Haters gonna hate*

Približno enkrat na mesec (ali pa večkrat, če imam posebno srečo) se na katerem od mojih socialnih omrežij pojavi zapis, ki gre nekako takole: »A je to sploh članek? Gimnazijski spis je boljši od tega ...« ali pa takole: »Ti nisi nobena pisateljica, ampak navadna povzpetnica. Naredi nam vsem uslugo in si nehaj delat sramoto.«

Če je komentator milosten, ga dobim v inbox, večinoma pa ga oseba, ki se običajno skriva pod generičnim vzdevkom, npr. helena1234567, in nima fotografije niti sledilcev, obelodani kar javno, pod kakšno fotografijo ali člankom, ki sem ga objavila.

O slovenski tendenci, da kritiziramo in do potankosti seciramo čisto vsakega človeka, ki je zaradi dela pač malo bolj na očeh javnosti, sem že pisala – in povsem jasno mi je, da se moraš, če želiš svoje pisanje/glasbo/igro/vstavi po želji deliti s širšo množico ljudi, sprijazniti s tem, da nikoli ne boš všeč vsem. Toda eno so negativne kritike, podpisane z imenom in priimkom (ki znajo biti ravno tako neprijetne, a to je pač del poklica), komentarji, kaj lahko pri svojem delu izboljšaš in ki so, četudi zazvenijo grobo, v resnici dobronamerni, ali pa to, da si od prijatelja slišal, da je njegova soseda rekla, da je tvoj nekdanji sošolec Y omenil, da je tvoj zadnji članek res slab.


V redu, Y ima do tega vso pravico. Ob kavi je malo nataknjen bral ta članek, v njem ni našel informacij, ki bi jih želel, pa se je potožil sosedi. Nekaj drugega pa bi bilo, če bi se Y v svojem gnevu odpravil naravnost na moj profil​ na twitterju, poiskal povezavo do tega članka in podnjo izbruhal, kako zanič se mu zdi – ob tem pa spljuval še, na primer, mojo knjigo, esej, ki sem ga objavila leta 2015, in obleko, ki jo nosim na neki fotografiji.

Čeprav se s pisanjem ukvarjam že nekaj let, priznam, da so prav te anonimke tisto, kar me občasno (na primer zdaj, ko pišem to kolumno) vrže iz tira. Pa ne zato, ker bi verjela besedam, ki so v njih zapisane, ampak ker me skrbi dejstvo, da nekoga tako moti moja celotna oseba, da se je pripravljen spustiti na nivo poceni žalitev. Nihče ni rad vir sovraštva, sploh če bi rad samo v miru ustvarjal.

Nikogar, ki je vsaj približno prepričan o tem, kar počne, ne zanima, da se zdi komu njegovo delo slabo, če ta nekdo ne pove, kaj natanko ga moti (in ne, to ni »slabo pišeš« ali »slabo igraš«). Malo bolj pa ga verjetno zanima to, da obstajajo osebe, ki so ga pripravljene sistematično sesuvati, ne glede na to, kaj bo dal od sebe – pa ne zaradi kakovosti ali nekakovosti dela, ampak enostavno zato, ker je na njem nekaj, kar jih iritira. S tem ni najlažje živeti.

Toda po navadi je tako, da so ljudje razburjeni, če imaš ali počneš nekaj, kar bi si želeli tudi sami. To lahko potrdim s primerom iz osebne zgodovine. V petem razredu sem se bolj kot na pisanje osredotočala na petje, v katerem sem res uživala, a nisem imela vseh potrebnih predispozicij za kakšno resnejšo pevsko kariero. Vseeno sem se prijavila celo na nekaj pevskih tekmovanj in bila na enem od njih zelo jezna na deklico, ki je v polfinalu zasedla prvo mesto. Ker se je z glasbo že takrat ukvarjala profesionalno, je imela celo svojo – z današnjega vidika silno zastarelo – spletno stran, kamor so ji podporniki lahko pošiljali spodbudne komentarje.

To je še spodbodlo moje ljubosumje in nekaj sem jih poslala tudi jaz, a ne spodbudnih, pač pa žalitev v smislu »Bedna si in upam, da v finalu izgubiš« ali pa »Kr ena pozerka«. Punca je nanje celo odgovorila, trdila je, da ji za sovražne komentarje ni mar in da bo pela še naprej, a mi je dal njen odgovor vedeti, da je kljub temu prizadeta, kar sem štela za malo osebno zmago.

Tega se danes sramujem, a stara sem bila enajst let. To pa je tudi vse, kar je treba vedeti o psihološkem ustroju tako imenovanih hejterjev: nekje globoko v sebi so še vedno užaljeni enajstletniki, prepričani, da se jim dogaja krivica. Te krivice, kakršna koli že je, verjetno ne bi mogel popraviti nihče od nas, tudi če bi si to želel, tako da nam ne preostane drugega, kot da delamo svoje še naprej – in si pridobimo še kakšnega sovražnika. Kako je že dejal Oscar Wilde? »Hujše od tega, da govorijo o tebi, je samo to, da ne.« In: »Odpusti sovražnikom, nič jih ne razjezi bolj kot to.«

* Tisti, ki sovražijo, bodo sovražili