NA EKS
Kolumna Lare Paukovič: Histerija
Nekoč sem imela histerično znanko, ki se je naglas režala in klepetala na javnih dogodkih.
Odpri galerijo
Sanjskega moškega si bo ogledalo desetkrat več ljudi kot na primer nedavni intervju s filozofom Mladenom Dolarjem. FOTO: JOŽE SUHADOLNIK
Obkrožajo me histerični ljudje. Pustimo ob strani to, da se ta pridevnik v psihologiji v resnici skorajda ne uporablja več in da ima slabšalno konotacijo, ker so to psihično stanje pripisovali večinoma ženskam. Še danes v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pod definicijo histeričnosti najdemo primer rabe »histeričnost žensk«.
Ampak v pogovornem jeziku ljudem še vedno radi rečemo, da so histerični – s tem ne mislimo nujno, da imajo kakšno duševno motnjo, temveč da ne znajo nadzorovati svojih čustev in odzivov, da so na primer po nepotrebnem vzhičeni, teatralni, jočejo ali se derejo brez razloga, so pretirano glasni ... In takšni ljudje preplavljajo moj osebni in javni prostor – že dolgo, neodvisno od pandemije, ki to seveda še potencira, a moram priznati, da sem zopet postala bolj občutljiva za to.
Pred nekaj tedni se mi je na primer zgodilo, da sem po telefonu zaradi službene zadeve govorila z neko gospo, izobraženko, zelo podkovano v svoji stroki, a je pogovor zavil v nepričakovano smer in kar naenkrat mi je začela evforično razlagati o tem, kako je njen vnuk pravkar shodil in težko razmišlja o čem drugem kot o tem. Iz profesionalke se je v sekundi prelevila v napol smejočo se, napol hlipajočo junakinjo mehiške telenovele. Saj ne, da ne bi bila vesela zanjo in za njenega vnuka, a mi ni uspelo ugotoviti, zakaj čuti potrebo po deljenju tega dosežka z nekom, ki ga ni še nikoli srečala in ki se je v petnajstminutnem telefonskem pogovoru sicer trudil, da bi bil prijazen, a žal ne z namenom, da bi pridobil novo prijateljico. Na hitro sem se poslovila, preden bi ženska utegnila predlagati, ali me nemara zanima še foto- ali videodokumentacija tega dosežka.
Nekoč sem imela histerično znanko, ki se je naglas režala in klepetala na javnih dogodkih, na primer predstavah, da je spravila v zadrego vse, ki so bili z njo, ki je imela zaradi silnih čustev ves čas zlomljeno srce in ki je še tako površnim znancem rada pošiljala filmske in glasbene citate, ob katerih se je »spomnila nanje« in ki naj bi dokazovali, da je njihova sorodna duša. Nisem mogla ugotoviti, ali res ne zna nadzorovati svojih čustev ali pa vse to pač počne zato, ker ima tako zelo rada pozornost. A nanjo sem se spomnila ob gledanju resničnostnega šova Sanjski moški, ki je razgrnil celo paleto histeričnih tekmovalk.
Nekaj je takih, ki jecljajo, globoko dihajo, imajo šibka kolena in niso prepričane, da bodo kaj spravila iz sebe – zaradi enega pogleda na visokega fit tipa v suknjiču (resno?), v drugi polovici pa so glasne, blebetave, hihitave, narcisoidne ženske, ki okolico ves čas obveščajo, da so kraljice šova ali da je lahko vsakemu jasno, da nimajo konkurence, ker so doktorice za moške. Zdi se, kot bi hotel POP TV s šovom malce ponižati ženske, ker je zbral skoraj izključno tekmovalke, nagnjene k histeričnosti (in pripravne za to, da zanetijo čim več drame, ki bo dvigovala gledanost), in jih postavil nasproti mirnemu, uglajenemu, žal pa na prvi pogled ne pretirano inteligentnemu moškemu.
Sicer pa je format tovrstnih oddaj skoraj vedno tak. Roko na srce si nobeden od udeležencev ne zasluži, da bi bil na televiziji v prime timu, pa vendar smo lahko prepričani, da bo ta šov ena od uspešnic Popove sezone. Vsako epizodo bo videlo desetkrat več ljudi kot na primer nedavni intervju Ksenije Horvat s filozofom Mladenom Dolarjem. Dolar je definicija modrosti, dostojanstveni intelektualec; ko ga poslušaš, se ti zdi, da bo še vse v redu, čeprav ne govori o pretirano optimističnih stvareh in svari pred mnogimi pastmi našega časa, od trenutne politike do tehnologije. V eni uri se lahko od njega naučimo več kot od vseh akterk in akterjev Sanjskega moškega v vseh epizodah, ki nas še čakajo. A je treba žal vklopiti možgane.
Dolar je v tem intervjuju povedal tudi, da se nerad odziva povabilom za televizijske nastope, ker ima do televizije odpor – gre namreč za medij, ki je postal »bolj realen od realnosti same«. Ta medij, ki simulira realnost, a jo v bistvu pretvarja v svojo strašnejšo, histeričnejšo, če hočete, različico, pa ima tako ali tako najraje tiste, ki so histerični, glasni, netaktni, ki jih je povsod polno. Zbrati na kupu take posameznike je tudi bistvo vseh resničnostnih šovov. In mi jih gledamo. In si mislimo: hvala bogu, da nismo dejansko v družbi teh histeričnih ljudi, ampak doma za malimi zasloni. Toda gledamo jih pa še vedno. Kaj je narobe z nami?
Ampak v pogovornem jeziku ljudem še vedno radi rečemo, da so histerični – s tem ne mislimo nujno, da imajo kakšno duševno motnjo, temveč da ne znajo nadzorovati svojih čustev in odzivov, da so na primer po nepotrebnem vzhičeni, teatralni, jočejo ali se derejo brez razloga, so pretirano glasni ... In takšni ljudje preplavljajo moj osebni in javni prostor – že dolgo, neodvisno od pandemije, ki to seveda še potencira, a moram priznati, da sem zopet postala bolj občutljiva za to.
Nekoč sem imela histerično znanko, ki se je naglas režala in klepetala na javnih dogodkih.
Pred nekaj tedni se mi je na primer zgodilo, da sem po telefonu zaradi službene zadeve govorila z neko gospo, izobraženko, zelo podkovano v svoji stroki, a je pogovor zavil v nepričakovano smer in kar naenkrat mi je začela evforično razlagati o tem, kako je njen vnuk pravkar shodil in težko razmišlja o čem drugem kot o tem. Iz profesionalke se je v sekundi prelevila v napol smejočo se, napol hlipajočo junakinjo mehiške telenovele. Saj ne, da ne bi bila vesela zanjo in za njenega vnuka, a mi ni uspelo ugotoviti, zakaj čuti potrebo po deljenju tega dosežka z nekom, ki ga ni še nikoli srečala in ki se je v petnajstminutnem telefonskem pogovoru sicer trudil, da bi bil prijazen, a žal ne z namenom, da bi pridobil novo prijateljico. Na hitro sem se poslovila, preden bi ženska utegnila predlagati, ali me nemara zanima še foto- ali videodokumentacija tega dosežka.
Nekoč sem imela histerično znanko, ki se je naglas režala in klepetala na javnih dogodkih, na primer predstavah, da je spravila v zadrego vse, ki so bili z njo, ki je imela zaradi silnih čustev ves čas zlomljeno srce in ki je še tako površnim znancem rada pošiljala filmske in glasbene citate, ob katerih se je »spomnila nanje« in ki naj bi dokazovali, da je njihova sorodna duša. Nisem mogla ugotoviti, ali res ne zna nadzorovati svojih čustev ali pa vse to pač počne zato, ker ima tako zelo rada pozornost. A nanjo sem se spomnila ob gledanju resničnostnega šova Sanjski moški, ki je razgrnil celo paleto histeričnih tekmovalk.
Sanjskega moškega si bo ogledalo desetkrat več ljudi kot na primer nedavni intervju s filozofom Mladenom Dolarjem. FOTO: JOŽE SUHADOLNIK
Nekaj je takih, ki jecljajo, globoko dihajo, imajo šibka kolena in niso prepričane, da bodo kaj spravila iz sebe – zaradi enega pogleda na visokega fit tipa v suknjiču (resno?), v drugi polovici pa so glasne, blebetave, hihitave, narcisoidne ženske, ki okolico ves čas obveščajo, da so kraljice šova ali da je lahko vsakemu jasno, da nimajo konkurence, ker so doktorice za moške. Zdi se, kot bi hotel POP TV s šovom malce ponižati ženske, ker je zbral skoraj izključno tekmovalke, nagnjene k histeričnosti (in pripravne za to, da zanetijo čim več drame, ki bo dvigovala gledanost), in jih postavil nasproti mirnemu, uglajenemu, žal pa na prvi pogled ne pretirano inteligentnemu moškemu.
Sicer pa je format tovrstnih oddaj skoraj vedno tak. Roko na srce si nobeden od udeležencev ne zasluži, da bi bil na televiziji v prime timu, pa vendar smo lahko prepričani, da bo ta šov ena od uspešnic Popove sezone. Vsako epizodo bo videlo desetkrat več ljudi kot na primer nedavni intervju Ksenije Horvat s filozofom Mladenom Dolarjem. Dolar je definicija modrosti, dostojanstveni intelektualec; ko ga poslušaš, se ti zdi, da bo še vse v redu, čeprav ne govori o pretirano optimističnih stvareh in svari pred mnogimi pastmi našega časa, od trenutne politike do tehnologije. V eni uri se lahko od njega naučimo več kot od vseh akterk in akterjev Sanjskega moškega v vseh epizodah, ki nas še čakajo. A je treba žal vklopiti možgane.
Histerijo so od nekdaj pripisovali večinoma ženskam. FOTO: THINKSTOCK
Dolar je v tem intervjuju povedal tudi, da se nerad odziva povabilom za televizijske nastope, ker ima do televizije odpor – gre namreč za medij, ki je postal »bolj realen od realnosti same«. Ta medij, ki simulira realnost, a jo v bistvu pretvarja v svojo strašnejšo, histeričnejšo, če hočete, različico, pa ima tako ali tako najraje tiste, ki so histerični, glasni, netaktni, ki jih je povsod polno. Zbrati na kupu take posameznike je tudi bistvo vseh resničnostnih šovov. In mi jih gledamo. In si mislimo: hvala bogu, da nismo dejansko v družbi teh histeričnih ljudi, ampak doma za malimi zasloni. Toda gledamo jih pa še vedno. Kaj je narobe z nami?
