NA EKS
Kolumna Lare Paukovič: Home sweet home*
Povprečen ljubljanski mladostnik brez finančnega zaledja staršev se lahko na svoje preseli šele po tridesetem letu.
Odpri galerijo
Enako težko je najeti in kupiti nepremičnino. FOTOgrafiji: Guliver/GETTY IMAGES
Te dni mineva eno leto, odkar sem odletela iz domačega gnezda in se ustalila na svojem, v stanovanju v ljubljanskem predmestju, ki je nekoč pripadalo moji babici in ga je ta, ko je še živela, namenila meni ter mlajši sestri.
To je bilo naporno, a kljub temu izjemno lepo obdobje, pomembno za moj osebni razvoj in dosego zadnje stopnice samostojnosti, čeprav sem že prej mislila, da sem dobro usposobljena za samostojno življenje – a ne glede na to se stvari, kot so nakup pravšnje količine živil za ves teden, uporaba različnih čistil za različne površine, pravočasno plačevanje računov, teženje mojstrom, ko se zamaši odtok ali pokvari pralni stroj, in – morda najpomembneje – popolnoma samostojno razpolaganje s prostim časom ter prevzemanje odgovornosti za vse svoje odločitve, pač najbolje naučiš v praksi.
Žal veliko mojih vrstnikov, predvsem Ljubljančanov, možnosti za to nima, čeprav sem skoraj prepričana, da si pri petindvajsetih (toliko sem bila stara, ko sem se preselila, in po mojem mnenju so to pravšnja leta vsaj za začetek načrtovanja življenja na svojem, ne pa pri petintridesetih) vsakdo začne želeti svobodnejše in odgovornejše življenje. Prvič zato, ker je nepremičninski trg v zadnjih letih podivjal, najbolj pa se to – zaradi centralizacije – pozna v Ljubljani.
Renovirana in ljubko opremljena stanovanja, primerna za oddajo prek Airbnbja (ter s temu primerno zasoljeno najemnino) rastejo kot gobe po dežju, nihče pa ne bi več oddajal študentom, parom, mladim družinam, ki za stanovanje, normalno, ne morejo odšteti toliko kot turisti na počitnicah. Če si včasih niti predstavljati nismo mogli, da je najemnina za neko stanovanje lahko osemsto ali tisoč evrov (v New Yorku že, ne pa v Ljubljani!), razen če gre za vrhunsko dizajnirano stanovanje v strogem centru, danes iskalci novega doma ob oglasih za stanovanja, ki se oddajajo po takih cenah, samo naveličano skomigajo.
Problem je dobiti celo sobo ali posteljo v stanovanju ali študentskem domu, zato se nekateri študentje iz ne tako oddaljenih slovenskih krajev, ki bi se pred petimi leti brez pomisleka preselili v Ljubljano in imeli z bivanjem v nekem ljubljanskem stanovanju s še dvema cimroma minimalne stroške, zdaj vozijo sem na faks.
Drugič pa, ker je enako težko kot najeti tudi kupiti nepremičnino, razen če imaš srečo, da ti je dovolj zgodaj uspelo priti do zaposlitve, ki ti omogoča soliden zaslužek, ob tem pa je redna, kar pomeni, da se kvalificiraš za stanovanjski kredit – pred kratkim je Banka Slovenije namreč še poostrila pogoje za potrošniške kredite in brez možnosti zanje je ostalo 300.000 prebivalcev.
»Na stanovanjskem področju so ukrepi še posebno boleči za mlade, ki prvič rešujejo stanovanjsko vprašanje, saj je banka omejila razmerje med letnim stroškom servisiranja dolga in letnim neto dohodkom posojilojemalca, hkrati pa je pri tem uvedla še dodatne omejitve zaradi vzdrževanih otrok. Zaradi tega danes v Sloveniji mlade družine z otroki in podpovprečnimi plačami niso več kreditno sposobne,« je v Mladini pred kratkim pisal Borut Mekina in v članku opozoril še na to, da je to področje, ki bi ga morala urediti država, neodvisno od Banke Slovenije, tako kot to počne v Avstriji, Nemčiji, na Danskem in Švedskem. V Avstriji, na primer, so državna stanovanjska posojila dostopna večini Avstrijcev, ki v povprečju na leto zaslužijo okoli 20 tisoč evrov neto.
Stanovanjska problematika pri nas pa medtem reže v vse pore družbe: ljudje so obupani, naveličani, brez motivacije za kar koli: kako si boš krojil odraslo življenje, če za to ni izpolnjenega niti osnovnega pogoja, lastnega mesta pod soncem? Kaj šele da bi razmišljal o resnem partnerstvu ali družini. Povprečen ljubljanski mladostnik brez finančnega zaledja staršev se lahko na svoje preseli šele po tridesetem letu – in v veliko primerih ta »na svoje« pomeni stanovanje, ki si ga deli vsaj s še enim cimrom –, na dovolj denarja za samostojen najem ali lastno nepremičnino pa lahko računa ravno okoli petdesetega leta, če malo karikiram.
To povzroča, da se – kot mi je pred kratkim med intervjujem omenil arhitekt Aleksander Vujovič – mladi (in ne več tako mladi) ljudje naenkrat delimo na tiste, ki imamo to srečo, da smo podedovali nepremičnino ali izpolnjujemo pogoje za kredit, in tiste, ki tega nimajo. Tako preprosto je to. In tako zelo narobe.
* Ljubo doma, kdor ga ima
To je bilo naporno, a kljub temu izjemno lepo obdobje, pomembno za moj osebni razvoj in dosego zadnje stopnice samostojnosti, čeprav sem že prej mislila, da sem dobro usposobljena za samostojno življenje – a ne glede na to se stvari, kot so nakup pravšnje količine živil za ves teden, uporaba različnih čistil za različne površine, pravočasno plačevanje računov, teženje mojstrom, ko se zamaši odtok ali pokvari pralni stroj, in – morda najpomembneje – popolnoma samostojno razpolaganje s prostim časom ter prevzemanje odgovornosti za vse svoje odločitve, pač najbolje naučiš v praksi.
Povprečen ljubljanski mladostnik brez finančnega zaledja staršev se lahko na svoje preseli šele po tridesetem letu.
Žal veliko mojih vrstnikov, predvsem Ljubljančanov, možnosti za to nima, čeprav sem skoraj prepričana, da si pri petindvajsetih (toliko sem bila stara, ko sem se preselila, in po mojem mnenju so to pravšnja leta vsaj za začetek načrtovanja življenja na svojem, ne pa pri petintridesetih) vsakdo začne želeti svobodnejše in odgovornejše življenje. Prvič zato, ker je nepremičninski trg v zadnjih letih podivjal, najbolj pa se to – zaradi centralizacije – pozna v Ljubljani.
Enako težko je najeti in kupiti nepremičnino. FOTOgrafiji: Guliver/GETTY IMAGES
Renovirana in ljubko opremljena stanovanja, primerna za oddajo prek Airbnbja (ter s temu primerno zasoljeno najemnino) rastejo kot gobe po dežju, nihče pa ne bi več oddajal študentom, parom, mladim družinam, ki za stanovanje, normalno, ne morejo odšteti toliko kot turisti na počitnicah. Če si včasih niti predstavljati nismo mogli, da je najemnina za neko stanovanje lahko osemsto ali tisoč evrov (v New Yorku že, ne pa v Ljubljani!), razen če gre za vrhunsko dizajnirano stanovanje v strogem centru, danes iskalci novega doma ob oglasih za stanovanja, ki se oddajajo po takih cenah, samo naveličano skomigajo.
Problem je dobiti celo sobo ali posteljo v stanovanju ali študentskem domu, zato se nekateri študentje iz ne tako oddaljenih slovenskih krajev, ki bi se pred petimi leti brez pomisleka preselili v Ljubljano in imeli z bivanjem v nekem ljubljanskem stanovanju s še dvema cimroma minimalne stroške, zdaj vozijo sem na faks.
Drugič pa, ker je enako težko kot najeti tudi kupiti nepremičnino, razen če imaš srečo, da ti je dovolj zgodaj uspelo priti do zaposlitve, ki ti omogoča soliden zaslužek, ob tem pa je redna, kar pomeni, da se kvalificiraš za stanovanjski kredit – pred kratkim je Banka Slovenije namreč še poostrila pogoje za potrošniške kredite in brez možnosti zanje je ostalo 300.000 prebivalcev.
»Na stanovanjskem področju so ukrepi še posebno boleči za mlade, ki prvič rešujejo stanovanjsko vprašanje, saj je banka omejila razmerje med letnim stroškom servisiranja dolga in letnim neto dohodkom posojilojemalca, hkrati pa je pri tem uvedla še dodatne omejitve zaradi vzdrževanih otrok. Zaradi tega danes v Sloveniji mlade družine z otroki in podpovprečnimi plačami niso več kreditno sposobne,« je v Mladini pred kratkim pisal Borut Mekina in v članku opozoril še na to, da je to področje, ki bi ga morala urediti država, neodvisno od Banke Slovenije, tako kot to počne v Avstriji, Nemčiji, na Danskem in Švedskem. V Avstriji, na primer, so državna stanovanjska posojila dostopna večini Avstrijcev, ki v povprečju na leto zaslužijo okoli 20 tisoč evrov neto.
Na stanovanjskem področju so ukrepi še posebno boleči za mlade.
Stanovanjska problematika pri nas pa medtem reže v vse pore družbe: ljudje so obupani, naveličani, brez motivacije za kar koli: kako si boš krojil odraslo življenje, če za to ni izpolnjenega niti osnovnega pogoja, lastnega mesta pod soncem? Kaj šele da bi razmišljal o resnem partnerstvu ali družini. Povprečen ljubljanski mladostnik brez finančnega zaledja staršev se lahko na svoje preseli šele po tridesetem letu – in v veliko primerih ta »na svoje« pomeni stanovanje, ki si ga deli vsaj s še enim cimrom –, na dovolj denarja za samostojen najem ali lastno nepremičnino pa lahko računa ravno okoli petdesetega leta, če malo karikiram.
To povzroča, da se – kot mi je pred kratkim med intervjujem omenil arhitekt Aleksander Vujovič – mladi (in ne več tako mladi) ljudje naenkrat delimo na tiste, ki imamo to srečo, da smo podedovali nepremičnino ali izpolnjujemo pogoje za kredit, in tiste, ki tega nimajo. Tako preprosto je to. In tako zelo narobe.
* Ljubo doma, kdor ga ima
