NA EKS
Kolumna Lare Paukovič: InstaLife
Z objavami prijetnih okruškov vsakdana na raznih platformah se mi nikoli ni zdelo nič narobe.
Odpri galerijo
Kolumno, ki jo pravkar berete, pišem s počitnic. S fantom se iz majhnega mesteca nekje sredi Toskane, kjer bivava, vsak dan odpraviva raziskovat zanimive kraje v bližini. Poleg tega da na dan prevoziva kar dosti kilometrov, narediva tudi veliko fotografij in marsikatero med njimi objaviva na družabnih omrežjih.
Z objavami prijetnih okruškov vsakdana na raznih platformah se mi nikoli ni zdelo nič narobe. Predvsem na instagram gledam kot na virtualni fotoalbum svojih najljubših trenutkov, ki bi se jih, poleg tega da jih z veseljem delim z drugimi, skozi leta še posebno rada spominjala – na njem so tako ali drugače zabeležena skoraj vsa moja daljša potovanja, prelomnice in druženja z najljubšimi ljudmi. S fantom sva na fotografijah na instagramu videti srečna, nasmejana, privlačna in zagorela (v redu, to zadnje ne, ker nikoli ne dobim barve in sem tudi poleti bela kot stena). A to je seveda najina najboljša plat in le en del najinega dopusta: povsem mogoče je, da sva se čez eno uro skregala ali da sva se na poti v ljubko malo mestece, ki je na fotografijah videti tako privlačno, dvakrat izgubila in imela drug drugega poln kufer. To se mi zdi povsem logično, saj tudi sama ne verjamem, da je življenje kogar koli tako zanimivo, divje, uspešno ali zabavno, kot nam ga kaže na instagramu. Zato me je presenetilo, ko mi je kolega, s katerim sem se na kratko slišala med dopustom, omenil, da se mu včasih zdi, da nekaj zamuja, saj je videti, da se s fantom ves čas noro zabavava.
Zopet me je prešinilo: kakšno sporočilo s svojimi objavami posredujem ljudem? Da je moje življenje neskončna zabava in da se imam ves čas noro dobro? Vsakemu bi moralo biti jasno, da je to nemogoče. Da me ne zanima nič drugega kot uživancija, hrana in pijača? To je že bolj verjetno. Pa bi o tem sploh morala razmišljati? S tem vprašanjem sem se ukvarjala že nekaj časa nazaj, ko sem brala kratko recenzijo svojega drugega romana, v kateri je bilo zapisano nekaj v smislu, da imam marsikaj skupnega s svojo junakinjo, saj se počasi spreminjam v hodečo in nasmejano reklamo. Opazko je recenzent nedvomno zapisal na podlagi mojih družabnih omrežij – na drugačen način bi do tega zaključka bolj težko prišel. V intelektualnih okoljih so družabna omrežja sploh hudič, kajti večina že najmanjše izpostavljanje razume kot promoviranje in brendiranje, nekaj, kar je mainstream, to pa se jim, jasno, upira. V redu, priznam, da moraš biti za to malo ekshibicionista in narcisa, ampak da je v meni nekaj teh lastnosti, sem ugotovila že, ko sem v najstniških letih odprla – in, hvala bogu, kmalu zatem zaprla – svoj modni blog. To se za pisateljico – in novinarko – ne spodobi, bo zdaj pripomnil kdo. Kako pa bi se neka publicistka sploh morala obnašati? Od politikov se nekako pričakuje, da so usklajeni s svojo javno funkcijo, pa so družabna omrežja nekaterih kljub temu videti kot influencerski panoji. Toda avtorji nimamo tako velike odgovornosti, da bi predstavljali državo ali stranko. Se lahko torej obnašam kot »navadna« osemindvajsetletnica?
Obstaja namreč Lara pisateljica ali Lara novinarka, ki se manifestira skozi tekste, ki jih piše (no, tudi to sta dve ločeni osebi), obstaja pa tudi Lara zunaj tega, povsem običajna ljubiteljica potovanj, kičastih kosov nakita, brunchev, dobrega vina, aperola (o, ja, sploh aperola), ki jo navdušujejo firenške znamenitosti in italijanske bruskete. Čeprav pisanje sodi med reči, ki so zame najpomembnejše, nisem ena tistih, ki živijo literaturo ali ki želijo biti štiriindvajset ur na dan hodeči pano za lastne vsebine. A težava nastane, ko začnejo ljudje te tri osebe enačiti – in priznam, da je to morda tudi moja napaka, kajti meja med njimi, in gotovo tudi po zaslugi družabnih omrežij, ni tako jasno začrtana, kot bi lahko bila. Kdaj imam zato dejansko slabo vest, kadar na facebooku ali instagramu objavim zaljubljeno fotografijo, dokaz o tem, kje sem pila vino, ali še eno fotografijo Pise namesto uporabnega članka ali česa podobnega. A ker sem instagram profil od začetka zastavila predvsem kot estetski prostor, zbirko spominov s potovanj, citatov, ki so mi pri srcu, knjižnega izbora določenega tedna ali meseca, očem prijetnih interjerjev, cvetlic in podobno, hkrati pa sem se prav z deljenjem tovrstnih vsebin povezala s številnimi prijetnimi uporabniki, naj takšno tudi ostane. Obstajajo drugi načini, na katere je lahko človek družbeno angažiran; pisanje je že eno izmed njih.
Z objavami prijetnih okruškov vsakdana na raznih platformah se mi nikoli ni zdelo nič narobe. Predvsem na instagram gledam kot na virtualni fotoalbum svojih najljubših trenutkov, ki bi se jih, poleg tega da jih z veseljem delim z drugimi, skozi leta še posebno rada spominjala – na njem so tako ali drugače zabeležena skoraj vsa moja daljša potovanja, prelomnice in druženja z najljubšimi ljudmi. S fantom sva na fotografijah na instagramu videti srečna, nasmejana, privlačna in zagorela (v redu, to zadnje ne, ker nikoli ne dobim barve in sem tudi poleti bela kot stena). A to je seveda najina najboljša plat in le en del najinega dopusta: povsem mogoče je, da sva se čez eno uro skregala ali da sva se na poti v ljubko malo mestece, ki je na fotografijah videti tako privlačno, dvakrat izgubila in imela drug drugega poln kufer. To se mi zdi povsem logično, saj tudi sama ne verjamem, da je življenje kogar koli tako zanimivo, divje, uspešno ali zabavno, kot nam ga kaže na instagramu. Zato me je presenetilo, ko mi je kolega, s katerim sem se na kratko slišala med dopustom, omenil, da se mu včasih zdi, da nekaj zamuja, saj je videti, da se s fantom ves čas noro zabavava.
Zopet me je prešinilo: kakšno sporočilo s svojimi objavami posredujem ljudem? Da je moje življenje neskončna zabava in da se imam ves čas noro dobro? Vsakemu bi moralo biti jasno, da je to nemogoče. Da me ne zanima nič drugega kot uživancija, hrana in pijača? To je že bolj verjetno. Pa bi o tem sploh morala razmišljati? S tem vprašanjem sem se ukvarjala že nekaj časa nazaj, ko sem brala kratko recenzijo svojega drugega romana, v kateri je bilo zapisano nekaj v smislu, da imam marsikaj skupnega s svojo junakinjo, saj se počasi spreminjam v hodečo in nasmejano reklamo. Opazko je recenzent nedvomno zapisal na podlagi mojih družabnih omrežij – na drugačen način bi do tega zaključka bolj težko prišel. V intelektualnih okoljih so družabna omrežja sploh hudič, kajti večina že najmanjše izpostavljanje razume kot promoviranje in brendiranje, nekaj, kar je mainstream, to pa se jim, jasno, upira. V redu, priznam, da moraš biti za to malo ekshibicionista in narcisa, ampak da je v meni nekaj teh lastnosti, sem ugotovila že, ko sem v najstniških letih odprla – in, hvala bogu, kmalu zatem zaprla – svoj modni blog. To se za pisateljico – in novinarko – ne spodobi, bo zdaj pripomnil kdo. Kako pa bi se neka publicistka sploh morala obnašati? Od politikov se nekako pričakuje, da so usklajeni s svojo javno funkcijo, pa so družabna omrežja nekaterih kljub temu videti kot influencerski panoji. Toda avtorji nimamo tako velike odgovornosti, da bi predstavljali državo ali stranko. Se lahko torej obnašam kot »navadna« osemindvajsetletnica?
Obstaja namreč Lara pisateljica ali Lara novinarka, ki se manifestira skozi tekste, ki jih piše (no, tudi to sta dve ločeni osebi), obstaja pa tudi Lara zunaj tega, povsem običajna ljubiteljica potovanj, kičastih kosov nakita, brunchev, dobrega vina, aperola (o, ja, sploh aperola), ki jo navdušujejo firenške znamenitosti in italijanske bruskete. Čeprav pisanje sodi med reči, ki so zame najpomembnejše, nisem ena tistih, ki živijo literaturo ali ki želijo biti štiriindvajset ur na dan hodeči pano za lastne vsebine. A težava nastane, ko začnejo ljudje te tri osebe enačiti – in priznam, da je to morda tudi moja napaka, kajti meja med njimi, in gotovo tudi po zaslugi družabnih omrežij, ni tako jasno začrtana, kot bi lahko bila. Kdaj imam zato dejansko slabo vest, kadar na facebooku ali instagramu objavim zaljubljeno fotografijo, dokaz o tem, kje sem pila vino, ali še eno fotografijo Pise namesto uporabnega članka ali česa podobnega. A ker sem instagram profil od začetka zastavila predvsem kot estetski prostor, zbirko spominov s potovanj, citatov, ki so mi pri srcu, knjižnega izbora določenega tedna ali meseca, očem prijetnih interjerjev, cvetlic in podobno, hkrati pa sem se prav z deljenjem tovrstnih vsebin povezala s številnimi prijetnimi uporabniki, naj takšno tudi ostane. Obstajajo drugi načini, na katere je lahko človek družbeno angažiran; pisanje je že eno izmed njih.
Predstavitvene informacije
22:45
Državni proračun