Kolumna Lare Paukovič: #jaztudi 2.0
Pretekli teden je na literarni sceni završalo ob objavi poglobljenega članka Lile Shapiro v ameriški reviji Vulture: zanj se je pogovarjala z žrtvami spolnega nasilja priznanega britanskega pisatelja Neila Gaimana. Gaiman ima v sferi fantastične literature status zvezdnika – podpisal se je pod dela Ameriški bogovi, Zvezdni prah, Coraline, The Sandman in druga, ki so mu prinesla močan kult oboževalcev, mnoga so bila predelana v filme in serije. Podobo literarnega genija je še nadgradil s svojo javno persono: prijazen, pravičen, vedno tam, ko se je bilo treba oglasiti na temo perečih družbenih dogajanj.
Med ljudmi na teh področjih je veliko egotripov, narcisov, pa tudi ranjenih oseb, ki svojih frustracij ne pozdravijo in se namesto terapije hranijo s čaščenjem s strani drugih.
A da v resnici ni čisto takšen, kot je želel, da ga dojema javnost, je bilo jasno že nekaj časa: obtožbe o spolnem nasilju so se prvič pojavile leta 2023, lani je nekaj njegovih žrtev spregovorilo za podkast, vendar se je zadeva vsakič znova pometla pod preprogo. Do zdaj: članek mu je zadal udarec, od katerega se verjetno ne bo pobral. Pričevanja žrtev so namreč grozljiva: od posilstva vpričo Gaimanovega majhnega sina do pretepanja s pasom, izsiljenega analnega spolnega odnosa in siljenja žrtve, naj poliže izločke – pod krinko prakse BDSM, v katero pa žrtev ni privolila. Poleg tega je članek izjemen v tem, kako skozi drobna dejanja pretanjeno naslika Gaimanovo egocentrično, neempatično, predatorsko osebnost, ki jo je dobro dopolnjevala nekdanja partnerica, glasbenica Amanda Palmer: kot kaže, celo zaslužna za to, da so nekatere izmed žrtev prišle v stik z njim. Resnost obtožb v članku in plaz, ki so ga sprožile, spominja na začetek konca Harveyja Weinsteina, ki se je ravno tako začel z objavo članka v New York Timesu. Čeprav nas večina novinarjev, sploh v mali Sloveniji, nikoli ne bo izkusila, kako je, če tvoje pisanje pomaga spreminjati svet, me vseeno presune, ko imajo močne zgodbe kljub vsemu, kar se dogaja na internetu, tako močan učinek in ko se ljudje ob tem postavijo na pravo stran.
In odzivi so tokrat presenetljivo enotni. Zelo malo je dvoma o žrtvah, kar se je dogajalo predvsem ob začetku gibanja #jaztudi. Številni Gaimanovi oboževalci sicer žalujejo zaradi izgube idola, vendar podpirajo ženske, ki so spregovorile, in upajo, da bo avtor – ki se je vmes že opravičil in zatrdil, da nikoli ni imel nekonsenzualnega spolnega odnosa z nikomer – odgovarjal za svoja dejanja.
Ko smo že pri idolih: v resnici nisem nikoli povsem razumela kulta osebnosti, na področju umetnosti pa sploh ne. Obstajajo pisateljice, pisatelji, umetnice in umetniki, ki jih izjemno občudujem, a roko na srce ne bi bila presenečena, če bi se za katerega od njih izkazalo, da je zasebno, no, idiot. Dobitnica Nobelove nagrade za književnost Alice Munro je denimo vedela, da je njen drugi mož zlorabljal njeno hčer, a je ostala z njim. Postavljanje svojega dela na ogled javnosti je v osnovi rahlo narcisoidno početje, ki zahteva poseben tip osebnosti – sploh pa za zvezdništvo Gaimanovega tipa. Med ljudmi na teh področjih je veliko egotripov, narcisov, pa tudi ranjenih oseb, ki svojih frustracij ne pozdravijo in se namesto terapije hranijo s čaščenjem s strani drugih. To lahko potrdim, ker nianse tega zaznavam tudi pri sebi. Sicer zelo težko razumem, kako lahko z ljudmi ravnaš tako kot Gaiman ali Alice Munro, sem pa zaradi ega ali občutka večvrednosti, ki se ju trudim znebiti, najbrž že nehote koga prizadela. Zato uživajte v knjigah, filmih, glasbi, slikah – od njihovih avtorjev pa ne pričakujte preveč.
