Kolumna Lare Paukovič: Jingle Bells

Tole je že moja druga zaporedna kolumna, posvečena praznikom, medtem ko bi se lahko ukvarjala s pametnejšimi rečmi – a ne morem si kaj, da se ne bi vsako leto znova čudila, kako znervirani so nekateri ljudje v veselem decembru. In to ne zaradi nemogočih želja, ki so jih v pisma Božičku napisali njihovi otroci, neekoloških kičastih okrasitev ali službenih zabav, na katere si ne želijo, ker vedo, da jih bo pijan šef zopet ure in ure nadlegoval z vprašanji o zdravju ali naslednjih počitnicah – to bi bilo še razumljivo.


Ne, iz tira jih vrže nekaj tako neškodljivega, kot so božične pesmi. Ko pričnejo radijske postaje na svoje »lestvice največjih hitov« vključevati zimzelenčke, kot so All I Want For Christmas Is You Mariah Carey, Last Christmas Wham! Ali Driving Home For Christmas Chrisa Ree, se njihova stopnja nerganja nevarno približa stopnji Ebenezerja Scroogea iz Božične pesmi Charlesa Dickensa, najbolj znanega literarnega sovražnika božiča. Pred leti je ena od slovenskih radijskih postaj celo izkoristila to nelagodje ljudi v zvezi z božično glasbo in v prazničnem času spremenila svoj slogan v »tradicionalno brez božičnih komadov« (ne vem, ali to še počnejo, ker sem jih vmes nehala poslušati – pa ne zato, ker bi mi šlo na živce pomanjkanje božičnih komadov v veselem decembru).

Toda stvari niso tako površinske, kot se zdijo – morda se ti ljudje ne pritožujejo zaradi lepšega ali ker so pač morali najti grešnega kozla za svojo slabo voljo, božična glasba pa je decembra več kot primerna za to. O različnih odzivih ljudi na božične pesmi je bilo narejenih celo nekaj študij. Da lahko predvajanje božičnih pesmi zgodaj pred božičem škodi duševnemu zdravju, je v svojem članku o tej temi pred dvema letoma ugotavljala Nicole Spector.

Zanj se je pogovarjala s klinično nevropsihologinjo dr. Rhondo Freeman, ki razlaga, da je naš odziv na božične pesmi odvisen od asociacij. »Veliko ljudi povezuje to glasbo z otroštvom, tedanjimi tradicijami in vsemi posebnostmi, ki se dogajajo v tem času v letu. Ko možgani napravijo takšne pozitivne asociacije, se aktivira možganski nagrajevalni sistem, ki med drugim povzroči izločanje dopamina.« V to skupino torej spadajo ljudje, ki navijejo glasnost do konca, ko iz zvočnikov v avtu zadoni Jingle Bells, in še sami pojejo na vse grlo, medtem ko se vozijo skozi zasneženo pokrajino (če predpostavimo, da v idealnem scenariju sneži za božič, česar že leta nismo doživeli).

A tu je tudi druga plat: na tak način kot pozitivne asociacije sprožajo veselje in radost, negativne vodijo v žalost in tesnobo. Nekateri ljudje so v otroštvu v prazničnem času doživeli zlorabo ali pa izgubo, in ker glasba na splošno vpliva na amigdalo, del možganov, zadolžen za čustva in reakcije na stresne dogodke, je lahko pri njih nagrajevalni sistem povezan z bolečino. »Za takšne ljudi je poslušanje božične glasbe zelo boleče,« pravi dr. Rhonda Freeman. In to veliko bolj, kot če smo božične pesmi ob stresnih dogodkih poslušali kot odrasli, kajti prefrontalna skorja v otroštvu še ni povsem razvita, na travme reagiramo bolj čustveno, te reakcije pa postanejo del našega spomina – in tudi tako banalni sprožilci, kot je božična pesem na radiu, jih spet potisnejo na plan.

Ko naslednjič slišite koga, ki se pritožuje okoli božičnih pesmi, ga zato previdno povprašajte o njegovem odnosu do praznikov na splošno. Morda je odpor upravičen, za navidezno nepomembnim nerganjem pa se skrivajo občutki zapuščenosti v otroštvu, frustracije, strah, da bo praznična sezona, ki jo božične popevke napovedujejo, ponovno prinesla kaj slabega. Morda pa boste v odgovor dobili samo pojasnilo, da so božične pesmi blazno zlajnane in mainstream, on/a kot pravi/a poznavalec/ka glasbe pa tega ne prenaša. V tem primeru predlagam, da malce povečate glasnost, človeka pa opomnite, naj se neha jemati tako presneto resno.