Kolumna Lare Paukovič: Kaj si želiš?

»Po čem res hrepeniš?« je vprašanje, ki ga Lucifer Morningstar, padli angel, ki v Netflixovi seriji Lucifer pristane na Zemlji in se zaradi svojih nadnaravnih sposobnosti znajde v ekipi, zadolženi za razreševanje umorov, postavi svojim osumljencem. Pred Luciferjem padejo vse bariere, ljudje izjavljajo reči, zaradi česar so nemudoma spoznani za krive, včasih pa presenetijo z banalnostjo, hkrati pa megalomanskostjo svojih želja, denimo »rad bi bil najboljši umetnik na svetu« ali »želim si, da bi nekdo kupil mojo sliko«.


Lucifer iz svojih »žrtev« vedno izvabi le eno željo, tisto najmočnejšo, četudi se nam jih ob vprašanju, po čem hrepenimo, po navadi porodi več. Kaj bi odgovorili vi? Je želja povezana s tem, kakšna oseba bi radi bili? In ali bi se odločili zlahka? Kanadska avtorica Sheila Heti v svoji knjigi Kakšen bi moral biti človek? zapiše: »Občuduješ lahko vsakega človeka, ki je samosvoj. Brez težav, ko pa so vsi tako dobri v tem. Ampak ko razmišljaš o vseh skupaj, kako lahko izbereš? Kako lahko rečeš – raje bi bila odgovorna kot Misha kakor neresna kot Margaux? Če pa odgovornost tako zelo pristaja Mishi, neresnost pa Margaux. Kako lahko vem, kaj od tega bi najbolj pristajalo meni?«

Ko smo otroci, se zdi to preprosto. Dobro poznamo sebe in svoje značajske lastnosti, odraslim, ki v nas drezajo z nenehnimi vprašanji, z veseljem povemo, da »sem zabavna in vesela« ali da »se rad pogovarjam s prijatelji,« pa tudi izjave, kot so želim biti slavna pevka, odkriti zdravilo za raka ali imeti ogromno pisarno na vrhu nebotičnika nekje v Ameriki, so za majhnega otroka nekaj običajnega. Ampak to suverenost nekje na poti izgubimo, ko ugotovimo, kakšen je svet v resnici, ostane pa nam (če imamo to srečo) ogromna paleta možnosti, od katerih se vse zdijo enako smiselne. Slediti glasbenim ambicijam ali izbrati študij, ki bo bolj praktičen? Študirati medicino in pozneje vse dneve in noči posvetiti iskanju zdravil za neozdravljive bolezni ali raje izbrati službo, ki ne bo zavidanja vredna kariera, bo pa vsaj dopuščala, da imaš zraven še življenje? Biti pomembna, resna oseba z ogromno pisarno na vrhu nebotičnika ali živeti nepomembno, a bolj ležerno življenje, v katerem ne bo prostora za stres in nenehno potrebo po dokazovanju? Vlagati v trdno zvezo, ki je v naših idealnih predstavah od nekdaj, ali iskati hipne zadovoljitve? Recimo, da se odločimo za prve od opisanih izbir in si z odrekanjem in trdim delom uspemo ustvariti življenje, ki smo si ga »zaželeli«. Kaj če potem ugotovimo, da to ni to? Da nočemo biti nekaj posebnega, ampak samo živeti preprosto življenje s tistimi, ki jih imamo radi? Za seboj ne pustiti nobenega pečata, ljudi, ki bodo govorili, da smo bili odlična pevka, poslovnež, pisateljica, zdravnik? Ali pa da nočemo konvencionalnega razmerja, kot ga imajo vsi naši znanci, pač pa več svobode? Ali pa – in to je še bolj verjeten scenarij – ne glede na to, kaj smo postali in kaj smo izbrali, samo potonemo v rutino in o rečeh, po katerih smo res hrepeneli, nimamo več ne časa ne volje razmišljati. Nikoli več.


Ravno zato je sreča tako izmuzljiva. Hrvaška antropologinja Iza Kavedžija je za zadnjo izdajo revije Gloria Glam spregovorila o antropologiji sreče, s katero se aktivno ukvarja. Kavedžijeva pravi, da je ljudem v resnici težko predvideti, kaj jih bo osrečilo. Slabo si namreč predstavljajo svoja čustvena stanja v prihodnosti – in to velja tako za reakcije na negativne kot za pozitivne dogodke. Pogosto mislijo, da jih bo neka stvar bolj prizadela ali da jo bodo težje prenesli, kot se v resnici zgodi, enako kot jih neka pozitivna reč ne osreči tako zelo, kot so si zamišljali. To pojasni, zakaj se odrečejo nečemu, kar si sicer želijo, a bi jih lahko pripeljalo v težke okoliščine (in so potem nesrečni), pa tudi, zakaj se ne razveselijo tako zelo stvari, ki so si jih dolgo želeli ali zanje delali (in so potem – zopet – nesrečni). Znanstvenica zato svetuje, da se v življenju bolj kot na »velike stvari« (»Kakšna oseba bi moral/a biti?«, »Po čem hrepenim?«) osredotočimo na tiste majhne, ki nosijo vrednost same po sebi in niso usmerjene v neki cilj. Zalivanje cvetja na vrtu, ribolov, kuhanje. Obvladovanje teh aktivnosti nam nudi majhno zavetje tudi takrat, ko zunanje okoliščine ne omogočajo, da bi sledili velikim ciljem ali poskušali spraviti življenje v red. Sicer pa, kdo je sploh rekel, da bi ga morali urediti v celoti? Malo ležernosti ni škodilo še nikomur.