Kolumna Lare Paukovič: Kako pa tvoj tatu?

Spomnim se, da sem v zelo zgodnjem otroštvu, še pred vstopom v osnovno šolo, na vprašanja odraslih, česa ne bi nikoli počela, odgovarjala, da ko bom velika, že ne bom kadila, pila, jemala drog – ali imela tatujev. Kako in zakaj se je tetoviranje prikradlo v skupino »nevarnih«, »nezdravih« ali »družbeno nesprejemljivih« dejanj, ne vem točno – morda sem kdaj o tem slišala negativno govoriti kakšno vzgojiteljico v vrtcu ali pa je opazko, kako neugledno je to, mimogrede izustil kdo od bližnjih sorodnikov. Že takrat sem poznala nekaj ljudi, ki so imeli tatuje, a je šlo večinoma za upornike, za katere je bilo jasno, da s tatuji (in številnimi pirsingi) kažejo sredinec družbenim normam. Ali pa so se – iz istega razloga – tetovirali nekje v srednji šoli ali na začetku fakultete, v uporniških letih, in pozneje obžalovali odločitev, da imajo na rami zmaja ali na spodnjem delu hrbta tako imenovan tramp stamp tattoo, značilen za devetdeseta – takrat je metulj ali srce ali napis s kičastimi okraski, ki je skupaj z robom tangic kukal izza nizkih kavbojk, veljal za privlačnega.

Danes vprašanje, ali tatu obžaluješ, ni več na mestu. Uporniški duh in drugačnost (v negativnem smislu), ki smo ju včasih povezovali s tatuji, sta se namreč umaknila izražanju kreativnosti in individualnosti skozi trajne kožne sličice. Po podatkih nekaj let stare raziskave Raziskovalnega centra Pew jih ima kar 40 odstotkov milenijcev. Polovica od dva do pet, osemnajst odstotkov pa kar več kot šest. Ja, tudi jaz – in to ne le enega, ampak tri. Želja po tem, da bi se umetniško izrazila s tatujem, se je pojavila v gimnaziji, hkrati s popularnostjo spletnega bloga tumblr, kjer smo si uporabniki ustvarjali galerije inspiracijskih sličic – in poleg lepo opremljenih domov, kave, trendi modnih kombinacij in nakita je bil tumblr kar naenkrat poln fotografij »kul« ljudi z zanimivimi tatuji. Masivne poslikave, kot je zgoraj omenjeni tramp stamp, so takrat že zdavnaj zamenjali estetski napisi, podobe ljubkih živali, minimalistične kitajske pismenke, majhni simboli in tako dalje. Sploh so prednjačili napisi: okoli roke, na zapestju, vratu, ključnici; večinoma izpisani s tanko elegantno pisavo. Tako je tudi moj prvi tatu postal napis – in čeprav bi danes, po šestih letih, zanj mogoče izbrala malo drugačen tip pisave, se z njegovim pomenom (panta rhei, kar pomeni vse teče, vse se spreminja) še vedno v celoti strinjam.

Zato sem tudi pri drugih najbolj pozorna ravno na tetovirane napise. Zakaj ravno ta pregovor ali misel? Kaj ti pomeni? V kakšnem obdobju si si ga tetoviral/a? Gre za tvoje življenjsko vodilo ali samo naključne besede, ki lepo zvenijo?
Kar zanima mene, po novem zanima tudi potencialne delodajalce. Posebej so tatuji in njihov pomen za človeka, ki jih nosi, pomembni v marketingu in drugih kreativnih poklicih. Nekdo, ki svoja perfekcionizem in ustvarjalnost kaže s tem, da je v koncept in obliko svojega tatuja vložil veliko premisleka ali se ponj odpravil k prepoznavnemu umetniku (kajti dobri tetovatorji so danes prav to, umetniki), bo za neko kreativno podjetje boljši potencialni sodelavec kot nekdo, ki si je pri osemnajstih pijan in razočaran v ljubezni vtetoviral zlomljeno srce ali se ni pozanimal, kaj pomenijo kitajske pismenke, ki jih nosi. Zgodi se tudi najboljšim: tako si je pevka Ariana Grande pred kratkim pomotoma vtetovirala napis »barbecue grill« (žar) namesto »7 Rings« (7 prstanov), kar je naslov enega njenih singlov, zaradi česar se je iz nje norčeval ves internet. Ravno tako bo nekdo z dodelanim imidžem, katerega del so tudi tetovaže, morda naredil boljši vtis kot nekdo v beli srajci in kavbojkah in brezhibno pričesko, ki se na smrt boji, da bi imel kdo zaradi tetovaž, pirsinga, živo roza las ali česa tretjega o njem napačno mnenje. No, za to skoraj ni več razloga. Na tetovaže glejte kot na dragocen trajni nakit – pozorno ga je treba izbrati, kajti o vas pove več, kot si mislite.