Kolumna Lare Paukovič: Kako vzgojiti fanta
O čustvih si upajo fantje iz članka pravzaprav razpravljati samo s svojimi puncami – a tudi do te ranljivosti je treba priti postopoma.
Odpri galerijo
Samo partnerici lahko pokažejo svoj pravi obraz. FOTOGRAFIJI: GULIVER/THINKSTOCK
Pred kratkim sem se udeležila dogodka, na katerem so bili predstavljeni rezultati raziskave o enakosti spolov na evropskem političnem parketu. Enakost spolov naj bi bila »enakost v možnostih, pravicah, priložnostih vstopa v javno politično življenje, hkrati pa tudi enakost v zasebnem življenju«.
A ravno pri poskusu doseganja enakosti v zasebnem življenju pogosto delamo napako: preveč se osredotočamo na načine, na katere bi ženske lahko izstopile iz tradicionalne ženskosti, znotraj katere so njihove možnosti omejene, pozabljamo pa na vzgojo moških oziroma fantov zunaj okvirov tradicionalne moškosti. Danes, ko je jasno, da se razmerja med spoloma spreminjajo, so mnogi starši zmedeni v zvezi s tem, kako vzgajati fante – katere so tiste lastnosti, ki bi jih morali spodbujati pri svojih sinovih? Ideja moške vzgoje, ki fante uči, da ne smejo jokati, da morajo biti steber družine, obvladati vsa moška opravila in biti frajerji, vedno pripravljeni na seks, je že preživeta.
Takšna vzgoja je enako enosmerna kot vzgoja deklic v prepričanju, da je njihova glavna naloga, da so popolne žene in mame. Na tak način namreč dobimo fante, ki so sposobni s svojimi prijatelji v kafiču eno uro stresati seksualne šale, v intimnem odnosu s partnerico pa imajo lahko težave, ker spolnost vključuje čustva, ki jih med odraščanjem niso bili naučeni sprocesirati, ali moške, ki tonejo v depresijo, ker so bili naučeni, da morajo potrpeti in biti moški in ne vedo, komu – predvsem pa ne na kakšen način – bi zaupali, da jim v življenju nekaj manjka.
V reviji The Atlantic je bil pred kratkim objavljen članek z naslovom Napačna vzgoja ameriških dečkov (The Miseducation of the American Boy), ki skozi pogovore z ameriškimi najstniki in analiziranje rezultatov raziskave, v kateri je sodelovalo več kot tisoč ameriških fantov med desetim in devetnajstim letom, kaže, kakšne uničujoče posledice ima zanje tako imenovana bro kultura (bro je slengovski izraz za kolega, ki se lahko prevaja na primer kot stari).
Ta kultura je najbolje prikazana v ameriških najstniških komedijah, kjer so najpopularnejši fantje športniki, deklice pa vreščeče navijačice. Tipi se v garderobi vsi prešvicani pogovarjajo o tem, katero dekle bodo podrli naslednjo, punce pa v šolskih klopeh sanjarijo o tem ali onem nogometašu. Ogromno je pritiska v zvezi s tem, da se izkažeš kot jebač, najhujša žalitev za fanta v teh letih pa je peder – in to lahko doleti vsakega, ki ni narejen po kalupu že omenjene tradicionalne moškosti (na primer bolj umetniško dušo, ki se ne zanima tako odkrito za dekleta). V svetu, kjer je glavni kriterij »moškosti« in popularnosti to, kako dobro ti gre na seksualnem področju ali kakšen frajer si v (moških) športih, ni prostora za razpravljanje o osebnih težavah – veliko sogovornikov v članku je novinarki Peggy Orenstein povedalo tudi, da so jim očetje rekli, naj potrpijo ali bodo bolj moški, kadar so poskušali z njimi govoriti o bolj čustvenih zadevah.
O čustvih si upajo fantje iz članka pravzaprav razpravljati samo s svojimi puncami – a tudi do te ranljivosti je treba priti postopoma; najprej se morajo nehati delati, da so frajerji, ki jih zanima samo dekletova rit. Eden od fantov, ki nastopajo v članku, Rob, se je razšel s punco, ki ga je varala – ko je to izvedel, jo je odrezal iz življenja, vsaj tako preprosto naj bi bilo. Vendar se pozneje izkaže, da Rob ni tako zlahka prebolel te izgube: izgubil je namreč edinega človeka, ki mu je lahko pokazal svoj 100-odstotno resnični obraz – z njegovimi moškimi prijatelji zaradi zakonitosti bro kulture to ni bilo mogoče.
Številni moški se otepajo besede feminizem in zavračajo misel na »feministično« vzgojo sinov; to jim vzbuja neprijetne občutke, ker so navajeni ves čas poslušati samo, kaj je narobe z njimi, ne pomislijo pa na to, da jim lahko feminizem v resnici pomaga zaživeti prijetnejše, bolj čustveno osvobojeno življenje.
Morda je narobe, da ves čas govorimo o tem, kakšni moški dandanes ne bi smeli biti – ampak bolj poudarjati to, kaj si želimo od njih, pravi avtorica članka. Če ostajamo tiho in ves čas poudarjamo samo napačne vidike moškosti, sprožimo obrambo, ki ima za posledico to, da bodo fantje še naprej izkazovali svojo moškost na najbolj surov, vulgaren način. Tega pa si za nove generacije fantov gotovo ne želimo.
A ravno pri poskusu doseganja enakosti v zasebnem življenju pogosto delamo napako: preveč se osredotočamo na načine, na katere bi ženske lahko izstopile iz tradicionalne ženskosti, znotraj katere so njihove možnosti omejene, pozabljamo pa na vzgojo moških oziroma fantov zunaj okvirov tradicionalne moškosti. Danes, ko je jasno, da se razmerja med spoloma spreminjajo, so mnogi starši zmedeni v zvezi s tem, kako vzgajati fante – katere so tiste lastnosti, ki bi jih morali spodbujati pri svojih sinovih? Ideja moške vzgoje, ki fante uči, da ne smejo jokati, da morajo biti steber družine, obvladati vsa moška opravila in biti frajerji, vedno pripravljeni na seks, je že preživeta.
Takšna vzgoja je enako enosmerna kot vzgoja deklic v prepričanju, da je njihova glavna naloga, da so popolne žene in mame. Na tak način namreč dobimo fante, ki so sposobni s svojimi prijatelji v kafiču eno uro stresati seksualne šale, v intimnem odnosu s partnerico pa imajo lahko težave, ker spolnost vključuje čustva, ki jih med odraščanjem niso bili naučeni sprocesirati, ali moške, ki tonejo v depresijo, ker so bili naučeni, da morajo potrpeti in biti moški in ne vedo, komu – predvsem pa ne na kakšen način – bi zaupali, da jim v življenju nekaj manjka.
Ogromno je pritiska v zvezi s tem, da se izkažeš kot jebač.
V reviji The Atlantic je bil pred kratkim objavljen članek z naslovom Napačna vzgoja ameriških dečkov (The Miseducation of the American Boy), ki skozi pogovore z ameriškimi najstniki in analiziranje rezultatov raziskave, v kateri je sodelovalo več kot tisoč ameriških fantov med desetim in devetnajstim letom, kaže, kakšne uničujoče posledice ima zanje tako imenovana bro kultura (bro je slengovski izraz za kolega, ki se lahko prevaja na primer kot stari).
Ta kultura je najbolje prikazana v ameriških najstniških komedijah, kjer so najpopularnejši fantje športniki, deklice pa vreščeče navijačice. Tipi se v garderobi vsi prešvicani pogovarjajo o tem, katero dekle bodo podrli naslednjo, punce pa v šolskih klopeh sanjarijo o tem ali onem nogometašu. Ogromno je pritiska v zvezi s tem, da se izkažeš kot jebač, najhujša žalitev za fanta v teh letih pa je peder – in to lahko doleti vsakega, ki ni narejen po kalupu že omenjene tradicionalne moškosti (na primer bolj umetniško dušo, ki se ne zanima tako odkrito za dekleta). V svetu, kjer je glavni kriterij »moškosti« in popularnosti to, kako dobro ti gre na seksualnem področju ali kakšen frajer si v (moških) športih, ni prostora za razpravljanje o osebnih težavah – veliko sogovornikov v članku je novinarki Peggy Orenstein povedalo tudi, da so jim očetje rekli, naj potrpijo ali bodo bolj moški, kadar so poskušali z njimi govoriti o bolj čustvenih zadevah.
O čustvih si upajo fantje iz članka pravzaprav razpravljati samo s svojimi puncami – a tudi do te ranljivosti je treba priti postopoma; najprej se morajo nehati delati, da so frajerji, ki jih zanima samo dekletova rit. Eden od fantov, ki nastopajo v članku, Rob, se je razšel s punco, ki ga je varala – ko je to izvedel, jo je odrezal iz življenja, vsaj tako preprosto naj bi bilo. Vendar se pozneje izkaže, da Rob ni tako zlahka prebolel te izgube: izgubil je namreč edinega človeka, ki mu je lahko pokazal svoj 100-odstotno resnični obraz – z njegovimi moškimi prijatelji zaradi zakonitosti bro kulture to ni bilo mogoče.
Številni moški se otepajo besede feminizem in zavračajo misel na »feministično« vzgojo sinov; to jim vzbuja neprijetne občutke, ker so navajeni ves čas poslušati samo, kaj je narobe z njimi, ne pomislijo pa na to, da jim lahko feminizem v resnici pomaga zaživeti prijetnejše, bolj čustveno osvobojeno življenje.
Samo partnerici lahko pokažejo svoj pravi obraz. FOTOGRAFIJI: GULIVER/THINKSTOCK
Morda je narobe, da ves čas govorimo o tem, kakšni moški dandanes ne bi smeli biti – ampak bolj poudarjati to, kaj si želimo od njih, pravi avtorica članka. Če ostajamo tiho in ves čas poudarjamo samo napačne vidike moškosti, sprožimo obrambo, ki ima za posledico to, da bodo fantje še naprej izkazovali svojo moškost na najbolj surov, vulgaren način. Tega pa si za nove generacije fantov gotovo ne želimo.
