Kolumna Lare Paukovič: Kam plovemo?
Ob tragedijah v Srbiji, ki sta zaznamovali pretekli teden, je bilo povedano že vse – vse, a hkrati nič. Seveda ni prvič, da je neki otrok oziroma mladostnik v svojem okolišu izvedel strelski napad, a prvič, da imamo občutek, da se je to zgodilo skoraj pred našimi vrati. Pa čeprav v državi, ki po številu orožja na prebivalca ne zaostaja tako zelo za Združenimi državami Amerike, kjer so tovrstne zadeve stalnica – Srbija zaseda peto mesto, prvo med evropskimi državami (za primerjavo: Slovenija je na 48. mestu). Čeprav je to pomemben faktor, pa naj nas ne zavede – tudi pri nas je 21-letnik pred dvema letoma načrtoval pokol v nekdanji osnovni šoli, a so orožje, ki ga je naročil prek temnega spleta, prestregli ameriški policisti in o tem obvestili slovenske oblasti.
Ko je tragedija storjena ali se skoraj zgodi, se pogosto oglasijo sosedje in prijatelji, ki pravijo, da je bil zločinec tih, miren fant, nikomur se ni sanjalo, da bi bil zmožen storiti kaj takega. Tako kot neškodljivi, do sosedov spoštljivi možje, ki naenkrat do smrti pretepejo ali zabodejo svoje žene. Sošolci, prijatelji, starši ugotovijo, da človeka oziroma otroka, s katerim so dolga leta sobivali, sploh niso zares poznali. In tako je eno najpogostejših vprašanj, ki se te dni »rola« po množičnih občilih: Kaj zares vemo o naših otrocih?
Čeprav se časi in družba spreminjajo s svetlobno hitrostjo, se nekatere reči verjetno nikoli ne bodo. Otroci bodo vedno uživali v tem, da s kredo rišejo po pločnikih v naselju, v igrah z žogo, preganjanju s kolesom, pod blokom bodo klicali prijatelje, naj se pridejo dol igrat. Prizori, ki jih poznam še iz lastnega otroštva, se ob lepem vremenu redno odvijajo v naselju, kjer živim. A po drugi strani imajo otroci in najstniki nove dobe na voljo toliko več. Ne samo ristanca in kolesarjenja (ko smo že pri tem, jih po najnovejših informacijah vedno manj sploh zna voziti kolo), ampak na stotine igric na ipadu, v katerih lahko počneš vznemirljivejše reči. Večjo bazo risank, med njimi tudi takih bolj nasilnih. Ne več le revije Pil in nokie 3310, po kateri si si dopisoval s simpatijo, ampak instagram, tiktok, bereal, nekateri, na žalost, celo onlyfans. Po vseh teh platformah se vsak dan pretoči nepregledljivo število informacij in podob, ki jih starši ne morejo kontrolirati – nemalokrat pa tudi nočejo. Če dobro pomislim, tudi moji starši niso želeli vedeti, kaj kot trinajstletnica počnem na internetu, na primer da na forumu Vijavaja, ki je bil okoli leta 2006 eden popularnejših kotičkov slovenskega interneta, s starejšimi uporabniki debatiram o zadevah »za odrasle« ali na myspace nalagam otroško spogledljive fotografije. Odkar obstaja internet, starši vijejo roke, češ, kaj vse lahko otroci najdejo tam, kakšni vplivi jih lahko dosežejo. A zdaj je ta količina vplivov postala res nepregledna. Pred kratkim sem naletela na zapis novinarke, ki pravi, da jo je vse skupaj pripravilo do razmišljanja o tem, ali si sploh želi imeti otroke. »Pastem moje mladosti so se pridružile številne nove, od psihičnega in verbalnega nasilja na družbenih omrežjih, depresij in samomorov med mladimi, zlorab na internetu, nasilja s strelskim orožjem, ugrabitev in trgovanja z otroki, zasvojenosti od ekranov in še in še. Ko smo bili mi mladi, so bile največji strah naših staršev 'samo' droge,« pravi in dodaja, da občuduje vse, ki imajo dandanes pogum, da potisnejo otroke v tako »krut« svet.
