Kolumna Lare Paukovič: Kliči P za prostitutko
Sicer ne dvomim, da obstajajo ženske, ki se v prostitucijo spustijo iz koristi – a večkrat kot to gre za situacijo, v katero jih prisilijo okoliščine.
Odpri galerijo
Svoboda ženskam omogoča, da s svojim telesom počnejo, kar želijo. FOTOGRAFIJI: Guliver/GETTY IMAGES
Ta teden ima eden od slovenskih tednikov na naslovnici senzacionalno vprašanje: Kako do prostitutke v Ljubljani? Mi smo jih našli, pravi podnaslov, v nadaljevanju pa izvemo, da je največ prostitucije zgoščene v ljubljanski Šiški; da tudi v elitnejših ljubljanskih hotelih brez težav ugodijo željam moških strank, če so te dovolj vztrajne; da pot do prostitutk poznajo tudi taksisti – kar zame v resnici ni nobeno presenečenje, kajti iz izkušenj lahko povem, da so nekateri med njimi pripravljeni svoje zgodbice o strankah, ki so jih zapeljali do tega ali onega nočnega kluba dvomljivega slovesa ali kar naravnost do prostitutke, s tabo deliti tudi, če jih za to nisi prosil.
Pod črto: četudi pri nas prodajalk ljubezni ni mogoče najti na prostem tako kot denimo v Amsterdamu, je priti do njih ravno tako enostavno: en klic na številko, objavljeno v Salomonovem oglasniku ali na osebni spletni strani, obisk destinacij, ki veljajo za neuradni sedež prostitucije (hotel Lipa v Šiški ali hotel Medno, na primer), pa imaš, kar si si želel. Prostitucija je v tem članku opisana kot obojestransko zadovoljujoča dejavnost: moška stranka dobi užitek, dekletom, ki to počnejo, pa je prostitucija itak super, saj gre za poklic, s katerim lahko domov (nekatere imajo družine in partnerje) prinašajo dvakrat ali trikrat večji zaslužek kot v dejanskih službah ali pa si omogočajo luksuz, do katerega sicer ne bi mogle priti – stanovanja, drage avtomobile in podobno.
Sicer ne dvomim, da obstajajo ženske, ki se v prostitucijo spustijo iz koristi – a večkrat kot to gre za situacijo, v katero jih prisilijo okoliščine. Brezposelnost, zasvojenost z drogo, v najhujših primerih so del trgovine z ljudmi. Pred dvema letoma smo brali o primeru slovenskega zakonskega para, ki je več kot deset let za prostitucijo izkoriščal ženske, večinoma iz tujih držav in iz šibkih socialnih okolij. Na dan so morale sprejeti tudi po dvajset strank, obdržale so lahko le polovico zaslužka, medtem ko sta zvodnika živela razkošno. Tudi te ženske so delale po hotelskih sobah in stanovanjih, verjetno so bile dostopne prek oglasov – težko je torej ugotoviti, ali je prostitutka, na provokativen oglas katere naletimo na spletu ali kjer koli že, popolnoma samostojna ali del neke širše sheme.
O tej brutalnejši plati prostitucije v omenjenem članku ne izvemo nič – a povsem drugačen ton ima reportaža, ki jo je za Večer lani napisala novinarka Klara Širovnik. Tudi ona se je odpravila na teren v iskanju prostitutk, vendar se je z njimi dejansko pogovarjala, ne samo poizvedovala, kje se zadržujejo – in prišla do pretresljivih zgodb. Ni se osredotočila samo na prodajalke ljubezni v lokalih, erotičnih masažnih salonih in stanovanjih, ampak je našla tudi takšno, ki se zaradi zasvojenosti z drogo preživlja z najnižjo obliko prostitucije, prodajanjem po obcestnih postajališčih, kjer za oralno obdelavo posameznega voznika tovornjaka zasluži štirideset evrov.
Ob tem tvega, da bi jo kdo, ki bi si želel kaj več od tega, a nima denarja, posilil ali pa celo odpeljal kam drugam: na osamljenih postajališčih namreč ni prič, poleg tega pa v času, ki ga preživi s stranko, nihče ne ve, kje je, kajti njen partner, ravno tako zasvojenec z drogo, ki ga preživlja, nima pojma, s čim se ukvarja. Širovnikova je govorila tudi z žensko, ki prakticira bolj 'varno' obliko prostitucije, prodajanje na svojem domu, a četudi se želi ženska predstaviti kot avtonomna v tem poklicu in naj bi celo občudovala prostitutke, si je vedno želela postati ena od njih, ima pogovor grenak priokus.
Ženska namreč na koncu prizna, da bi, če bi imela to možnost, postala medicinska sestra, zdaj pa »ne vidim več druge opcije«; namigne tudi, da je povezana z »znancem«, ki ji občasno priskrbi stranko in ob tem vzame 50 % zaslužka. Pokazal naj bi ji, da je prostitucija lahko »dobro in varno« delo. Pa je res? Svoboda ženskam omogoča, da s svojim telesom počnejo, kar želijo. Tudi se prostituirajo za dodaten zaslužek, če so s tem pomirjene in to res dojemajo zgolj kot poklic. Toda prodajanje telesa, ko ne vidiš več druge možnosti ali si v to prisiljen, ima za samopodobo in samospoštovanje človeka uničujoče posledice.
»Po tovrstnem prodajanju se človek dojema popolnoma drugače, verjame, da si tako življenje zasluži,« sklene članek v Večeru. O tem, si drznem ugibati, pa stranke prostitutk največkrat ne razmišljajo.
Sicer ne dvomim, da obstajajo ženske, ki se v prostitucijo spustijo iz koristi – a večkrat kot to gre za situacijo, v katero jih prisilijo okoliščine.
Pod črto: četudi pri nas prodajalk ljubezni ni mogoče najti na prostem tako kot denimo v Amsterdamu, je priti do njih ravno tako enostavno: en klic na številko, objavljeno v Salomonovem oglasniku ali na osebni spletni strani, obisk destinacij, ki veljajo za neuradni sedež prostitucije (hotel Lipa v Šiški ali hotel Medno, na primer), pa imaš, kar si si želel. Prostitucija je v tem članku opisana kot obojestransko zadovoljujoča dejavnost: moška stranka dobi užitek, dekletom, ki to počnejo, pa je prostitucija itak super, saj gre za poklic, s katerim lahko domov (nekatere imajo družine in partnerje) prinašajo dvakrat ali trikrat večji zaslužek kot v dejanskih službah ali pa si omogočajo luksuz, do katerega sicer ne bi mogle priti – stanovanja, drage avtomobile in podobno.
Svoboda ženskam omogoča, da s svojim telesom počnejo, kar želijo. FOTOGRAFIJI: Guliver/GETTY IMAGES
Sicer ne dvomim, da obstajajo ženske, ki se v prostitucijo spustijo iz koristi – a večkrat kot to gre za situacijo, v katero jih prisilijo okoliščine. Brezposelnost, zasvojenost z drogo, v najhujših primerih so del trgovine z ljudmi. Pred dvema letoma smo brali o primeru slovenskega zakonskega para, ki je več kot deset let za prostitucijo izkoriščal ženske, večinoma iz tujih držav in iz šibkih socialnih okolij. Na dan so morale sprejeti tudi po dvajset strank, obdržale so lahko le polovico zaslužka, medtem ko sta zvodnika živela razkošno. Tudi te ženske so delale po hotelskih sobah in stanovanjih, verjetno so bile dostopne prek oglasov – težko je torej ugotoviti, ali je prostitutka, na provokativen oglas katere naletimo na spletu ali kjer koli že, popolnoma samostojna ali del neke širše sheme.
O tej brutalnejši plati prostitucije v omenjenem članku ne izvemo nič – a povsem drugačen ton ima reportaža, ki jo je za Večer lani napisala novinarka Klara Širovnik. Tudi ona se je odpravila na teren v iskanju prostitutk, vendar se je z njimi dejansko pogovarjala, ne samo poizvedovala, kje se zadržujejo – in prišla do pretresljivih zgodb. Ni se osredotočila samo na prodajalke ljubezni v lokalih, erotičnih masažnih salonih in stanovanjih, ampak je našla tudi takšno, ki se zaradi zasvojenosti z drogo preživlja z najnižjo obliko prostitucije, prodajanjem po obcestnih postajališčih, kjer za oralno obdelavo posameznega voznika tovornjaka zasluži štirideset evrov.
Prodajanje telesa ima lahko uničujoče posledice.
Ob tem tvega, da bi jo kdo, ki bi si želel kaj več od tega, a nima denarja, posilil ali pa celo odpeljal kam drugam: na osamljenih postajališčih namreč ni prič, poleg tega pa v času, ki ga preživi s stranko, nihče ne ve, kje je, kajti njen partner, ravno tako zasvojenec z drogo, ki ga preživlja, nima pojma, s čim se ukvarja. Širovnikova je govorila tudi z žensko, ki prakticira bolj 'varno' obliko prostitucije, prodajanje na svojem domu, a četudi se želi ženska predstaviti kot avtonomna v tem poklicu in naj bi celo občudovala prostitutke, si je vedno želela postati ena od njih, ima pogovor grenak priokus.
Ženska namreč na koncu prizna, da bi, če bi imela to možnost, postala medicinska sestra, zdaj pa »ne vidim več druge opcije«; namigne tudi, da je povezana z »znancem«, ki ji občasno priskrbi stranko in ob tem vzame 50 % zaslužka. Pokazal naj bi ji, da je prostitucija lahko »dobro in varno« delo. Pa je res? Svoboda ženskam omogoča, da s svojim telesom počnejo, kar želijo. Tudi se prostituirajo za dodaten zaslužek, če so s tem pomirjene in to res dojemajo zgolj kot poklic. Toda prodajanje telesa, ko ne vidiš več druge možnosti ali si v to prisiljen, ima za samopodobo in samospoštovanje človeka uničujoče posledice.
»Po tovrstnem prodajanju se človek dojema popolnoma drugače, verjame, da si tako življenje zasluži,« sklene članek v Večeru. O tem, si drznem ugibati, pa stranke prostitutk največkrat ne razmišljajo.
