Kolumna Lare Paukovič: Kolektivna pozaba
Vsakodnevno štetje okuženih, policijska ura, razkužila na hodnikih stavb, v dvigalu sosedje z maskami, ki komaj pokimajo drug drugemu, ljudje, ki zaradi strogih karanten tedne niso smeli iz svojih domov, pari, ki se niso mogli videti zaradi bivanja v različnih občinah ... Zdi se kot distopična bajka, a po točno takem scenariju smo živeli več let. Ko sem pred kratkim brskala po arhivu kolumn in naletela na zapise iz časa koronavirusa, sem bila malodane zgrožena. Se kdo sploh še spomni, kako mučno je bilo šolanje otrok na domu? Kako dolgo so bila zaprta gledališča in kako srečni smo bili, ko smo si lahko ogledali eno samo samcato predstavo, četudi smo bili v dvorani štirje, in to z maskami? Kako bizarno je bilo, ko so ljudje dobivali kazni za prehranjevanje na prostem? Kajti ni dovolj, da smo živeli pod tiranijo covida, takratna vlada si je ob tem izmišljevala nove in nove načine za nadzorovanje in kaznovanje ljudi. Potekali so protesti, ljudje so bili prestrašeni, znervirani, utrujeni ... Kako smo vse to sploh preživeli?
Po kolektivni travmi, je v kolumni za Guardian zapisala Brigid Delaney, ki je že lani opažala, da doživljamo »socialno smrt pandemije covida«, pride kolektivna pozaba. Nihče ne želi več govoriti o covidu in tem groznem, čudnem obdobju, pa čeprav je vplival na praktično vsak vidik našega življenja. Prekinitev »normalnega« je bila tako silovita, je prepričana, da nikakor ne sodi med zgodbe, s katerimi si krojimo vsakdan. Zato smo se ob zmanjševanju števila okuženih kolektivno odločili, da je pandemija končana in da o njej ne bomo več govorili. Seveda ne moremo zares izbrisati tega, kar se je dogajalo, a je postalo bolj opomba pod črto. »Je bilo to res samo štiri leta nazaj? Ja, sigurno, ampak je bila vmes korona, saj veš, pa se ti zdi dlje.« »Aja, točno.«
V resnici se zdi, da živimo v času, ko noben dogodek ne more imeti dolgoročnega usodnega vpliva na naša življenja, ker vse sproti pozabljamo.
Vendar tega nismo naredili samo s pandemijo. V resnici se zdi, da živimo v času, ko noben dogodek ne more imeti dolgoročnega usodnega vpliva na naša življenja, ker vse sproti pozabljamo. Še pomnite, kako so se 24. februarja 2022, kar je v resnici komaj lansko leto, vse druge novice umaknile temu, da je Rusija napadla Ukrajino? Nekaj časa je bil medijski prostor namenjen poglobljenim analizam konflikta in dnevnemu spremljanju dogajanja na bojiščih, potem pa je vse skupaj zvodenelo. Ampak vojna še vedno traja! Potem je oktobra letos eskaliral nov konflikt, izraelsko-palestinski. Medijske vsebine in vsebine, ki jih ta hip v zvezi s tem spremljamo na družbenih omrežjih, so popolnoma enake kot v primeru vojne v Ukrajini. Kje so vzroki, obstaja rešitev, katera stran je prava? Sploh na pravo stran se ljudje obupano želijo postaviti, tudi če nimajo osnovnega razumevanja zgodovine konflikta. Da ne bo pomote: vojna je grozljiva stvar, in kar se dogaja v Gazi, je nedvomno genocid. Vendar bomo, ker nismo neposredno prizadeti, hočeš nočeš pozabili tudi to. Ne nazadnje nihče več ne govori zares o avgustovskih poplavah, pa dejansko so prizadele več kot polovico Slovenije.
Po junaškem reševanju, dnevu solidarnosti, zbiranju denarja za prizadete in tako dalje so ljudje na poplavljenih območjih ostali prepuščeni sami sebi, ne vemo, ali so jim je uspelo vsaj za silo povrniti prejšnja življenja. Ne zanima nas več zares, tudi to smo potlačili. Na površje je priplavala samo bizarna telenovela o gasilcu Sandiju, a tudi nanj bomo čez nekaj mesecev brez težav spet – pozabili.
