Kolumna Lare Paukovič: Koliko šteje mnenje?
13. januarja 1898 je bilo v pariškem časniku L'Aurore objavljeno odprto pismo, ki še danes, po sto šestindvajsetih letih, velja za enega najprepoznavnejših mnenjskih člankov, pa tudi člankov nasploh. Napisal ga je znani francoski pisatelj Emile Zola, namenjen pa je bil takratnemu francoskemu predsedniku Félixu Faureju. V luči afere Dreyfus, v kateri je bil judovski častnik Alfred Dreyfus po krivem obtožen vohunjenja in obsojen na dosmrtno izgnanstvo, se je Zola odločno postavil na stran Dreyfusa in predsednika ter njegovo vlado odkrito obtožil antisemitizma. Članek je odmeval po vsej Franciji in v tujini, Zolaja ustoličil kot javnega intelektualca, bil je celo preganjan zaradi obrekovanja in spoznan za krivega. Da bi se izognil zaporni kazni, je pobegnil v Anglijo, vrnil se je šele naslednje leto.
Naš razpon pozornosti je kratek, vse krajši, v medijih pa vsak dan vznikajo nova in nova mnenja, kolumne, esejčki, ki zahtevajo vsaj drobec naše pozornosti.
Učinek, ki ga je imelo to pisanje, objavljeno na naslovni strani časnika, si je danes težko predstavljati. Naš razpon pozornosti je kratek, vse krajši, v medijih pa vsak dan vznikajo nova in nova mnenja, kolumne, esejčki, ki zahtevajo vsaj drobec naše pozornosti. Prostor za mnenja znanih in manj znanih posameznikov imajo poleg rednih člankov vsi pomembnejši dnevni mediji, tedniki in mesečniki, lokalni časopisi, specializirane revije, da o spletu sploh ne govorimo. In to samo v slovenščini – če govorite katerega od tujih jezikov, lahko enako količino mnenj različnih ljudi o tisoč različnih temah preberete v angleških, francoskih, nemških, španskih ... medijih. Novinarji, uredniki, politični analitiki, intelektualci, filozofi, sociologi, psihologi ... vam z veseljem postrežejo s svojimi razmišljanji o vsem, o čemer morda premlevate tudi sami: olimpijskih igrah, privatizaciji zdravstva, odnosu družbe do starejših, vojni v Gazi, gentrifikaciji, Golobovi vladi, slabih podkastih, aktivizmu, lepotnih popravkih, Taylor Swift, Severini, tiktoku, Julianu Assangeu, duševnem zdravju mladih, kolesarjenju, hoji v hribe, solo potovanjih, počitnicah z otroki, samskosti, ulični hrani, poznem kapitalizmu, pomembnosti branja, pa še in še.
Svoj kamenček v ta mozaik vsak teden prispevam tudi sama. Ko s temo, ki bi jo rada pretresla, sedem k pisanju kolumne, se mi to zdi velika odgovornost. Odmerjen mi je javni prostor, ki ga skušam spoštljivo napolniti z nečim, kar ima, vsaj zame, določeno vrednost. A koliko šteje moje mnenje in do koliko ljudi bo seglo, ne morem vedeti. Odkar imamo družbena omrežja, si lahko novinarji in pisatelji z njimi pomagamo pri promociji svojih besedil, s čimer se krog odjemalcev razširi. Vendar pa so družbena omrežja po drugi strani čisto svoje vesolje, kjer ima težo glas drugih posameznikov kot v klasičnih medijih. Zapis pod fotografijo ali pod zgodbo na instagramu vplivneža s 60 tisoč sledilci bo dosegel več ljudi in nanje vplival bolj kot kolumna javnega intelektualca, če ta pojem sploh še obstaja, na zadnji strani dnevnega časopisa. Koliko je torej še vreden glas v medijih? Ne vem. A občasno, ko število odzivov na kolumno preseže običajno ali pa ko v drugih kolumnah, esejih, zapisih, člankih najdem sledi svojih razmišljanj, se mi vseeno zazdi, da tudi takšno pisanje še vedno nekaj šteje. Pa četudi nihče od nas najbrž nikoli ne bo napisal najprepoznavnejšega mnenjskega članka kadar koli.
