Kolumna Lare Paukovič: Konec sveta

Vrag je vzel šalo. Moje domače mesto, moja Ljubljana, se spreminja v distopično pokrajino. Medtem ko se je vrh Evrope na Brdu pri Kranju v torek na dogodku, ki velja za vrhunec slovenskega predsedovanja Evropski uniji, sladkal z divjo račko in kostanjevo sladico, je bil center mesta zavit v meglo. Pa ne zaradi vremena, ampak zaradi velikih količin solzivca, s katerimi je poskušala policija razgnati domnevno nasilne protestnike proti PCT- in koronskim ukrepom, ki so se v centru zbrali drugi teden zaporedoma, a je z njimi prestrašila in onemogočila tudi številne mimoidoče, ki so hiteli po opravkih ali želeli priti do svojega doma. Srečo imam, da živim dovolj daleč od centra mesta, da mi dogajanja ni bilo treba doživeti v živo, a kljub temu se mi je ob gledanju fotografij in posnetkov zdelo, da sem tam. V grozi. V oblaku dima in solzivca. Med ljudmi s trgovinskimi vrečkami, ki si zakrivajo oči, nos in usta, da med potjo od trgovine do doma ne bi vdihnili preveč dima. Med robokopi, policijskimi vozili, iz katerih brizgata voda in solzivec, sirenami in modrimi lučmi, množicami sredi cest, policisti na konjih, policijskimi psi in ograjami.

Skoraj kot sredi vojne. Ali konca sveta. Zakrožil je posnetek, na katerem policisti lovijo mlajšega fanta po parku, z njim fizično obračunajo, ga tiščijo na tla s koleni, dokler ne izgubi zavesti, in ga pustijo negibnega ležati petnajst minut, do prihoda reševalnega vozila. Ob gledanju mi je šlo na bruhanje. »Kaj je moral storiti ta fant, da ga je doletelo to?« se je spraševal avtor posnetka Roni Kordiš. Res, kaj? Nasilje v posnetku je spominjalo denimo na nasilje ameriških policistov posebej nad temnopoltimi, ki ga gledamo od daleč in se zgražamo nad pomanjkanjem človečnosti. No, zdaj si takšne prizore lahko ogledamo skoraj z domačega praga. Fant je menda končal v bolnici s »samo« pretresom možganom, ampak kaj če bi se mu zgodilo enako kot Georgeu Floydu in bi po kakšnem slučaju umrl, medtem ko so ga policisti s koleni tiščali ob tla in kasneje z njim postopali kot z vrečo smeti? Kdo bi odgovarjal? Kaj to, da so policisti ob večinsko miroljubnih protestih prestopili vse meje, ker so se dogajali na isti dan kot pomemben protokolarni dogodek – Evropski uniji pa seveda ne smemo pokazati, da imajo ljudje vsega dovolj in da vlada situacije nima pod nadzorom –, pove o naši državi? Nič dobrega.

Priznati moram, da čutim olajšanje, da me v času protestov ni bilo na kraju dogajanja, četudi bi morala kot novinarka zgodovinske dogodke najbrž spremljati v živo. Toda zdi se mi, da še nikoli ni bilo bolj pomembno, da se znamo od dogajanja v državi tudi distancirati. Pa ne v apolitičnem smislu, ampak zavoljo zaščite svojega lastnega mentalnega zdravja. Ko sem se poleti za intervju pogovarjala s pisateljem Goranom Vojnovićem, mi je rekel, da je naša država prenasičena, zastrupljena s politiko. Skrbi ga, da bo politika zastrupila otroke, je še dodal. In res, sploh kdo kdaj razmišlja, kako je otrokom in najstnikom, ki trenutno odraščajo v svetu, v katerem ne smejo v šolo, potem spet smejo, vzete so jim bile osnovne oblike druženja, velika verjetnost obstaja, da doma od staršev poslušajo samo o virusu, zdaj pa gledajo, kakšno obsedno stanje vlada po ulicah in kako policisti ljudem v glavo špricajo solzivec? Kako je vsem ostalim, ki so zaradi nove realnosti, v kateri smo se znašli, že tako ali tako v duševni stiski, zdaj pa razpada še država?


Že junija, ko sva se z Vojnovićem pogovarjala, smo se pričeli deliti na cepljene in necepljene, a si vseeno nisem mislila, da bo situacija eskalirala do trenutka, ki ga doživljamo zdaj. To je bilo še pred pogojem PCT, pred vzpostavitvijo novega gibanja Resni.ca, pa je bilo ozračje že takrat nestrpno, nemirno, zastrupljeno s sovraštvom, hujskaštvom, nepreverjenimi informacijami in lažnimi novicami. Zdaj smo dosegli politično vrelišče. Od tu bo šlo samo še navzdol. Kar koli prihaja – bo vlada vztrajala na položaju kljub jasnemu sporočilu, ki ji ga posredujejo državljani, ali pa bomo dobili novo stranko, za katero se mi zdi, da bi utegnila za Slovenijo pomeniti še kaj slabšega –, ne obeta se nam nič dobrega. Ravno zato se moramo vsake toliko opomniti, da obstajajo tudi vidiki življenja, v katere ni treba vpletati politike, koronavirusa in preostalih dnevnih afer. In kadar se nam bo zdelo, da nam bo svet zrasel čez glavo, se mirno odklopimo.