Kolumna Lare Paukovič: Krasni novi svet

S prijateljicami smo zvečer sedele v centru mesta na pijači, ko je začela ena od njih pripovedovati o dogodku, ki se je zgodil pred kratkim in jo je zelo pretresel. Nasproti stavbe, kjer dela, je v nekem podhodu zavetišče našel brezdomec. Bival je ravno pod takim kotom, da je skoraj vedno, ko je pogledala skozi okno, videla bodisi njega bodisi njegove reči, ki si jih je znosil v podhod – improvizirano posteljo, steklenice in tako dalje. Nanj se je na neki način navezala, je dejala – vsakokrat, ko je hodila skozi podhod, je preverila, ali je tam.

Ko se je pred kratkim odpravljala v službo, je ob vhodu sosednje stavbe opazila gručo ljudi, a temu ni posvečala prevelike pozornosti. Pozneje se je izkazalo, da se je omenjeni brezdomec, kot že velikokrat, zavlekel pred vhod, da bi tam zaspal – vendar je ponoči umrl. Ker je njegovo truplo blokiralo edini vhod v stavbo, je nastala prava zmeda – ljudje so se zmedeno prestopali pred vhodom, nihče ni hotel prevzeti odgovornosti, da bi poklical uradno osebo ali vsaj premaknil negibno telo. Da se je končno kaj zgodilo, je razlagala prijateljica, je moralo preteči nekaj ur. Takrat je pogledala skozi okno in videla, kako mrtvega brezdomca nalagajo na nekakšen majhen smetarski voziček, s katerim so ga končno odpeljali. Kam, se ji ne sanja. Četudi so ga naložili na smetarski voziček, si seveda ne upa niti pomisliti na to, da bi ga, kot kakšen neuporaben predmet, odložili na nekem odpadu – vendar pa se ji poraja vprašanje, kdo je sploh odgovoren za trupla ljudi, ki nimajo nikogar? Kdo jim plača pogreb in grob – vsi, ki smo imeli že kdaj opravka s smrtjo, vemo, da te reči niso poceni; smrt je žal biznis, in to velik.

Očitno so bili glede tega zmedeni tudi vsi, ki so brezdomca našli, da nihče ni prej ukrepal. Prizor, ki ga je med delom opazovala skozi okno, jo je prizadel, zdel se ji je najnižja degradacija človeškega. Že tako izločen iz družbe končaš na tako ponižujoč način, ko je tvoja smrt breme, incident, ki »normalnim«, »delavnim« ljudem preprečuje, da bi vstopili v službeno stavbo in začeli svoj delovni dan – in na koncu te, kot kup smeti, odpelje neki voziček.


Sodobni kapitalizem nas je pripeljal do tega, da živimo drug mimo drugega – da bi se pobrigali za to, kako se počuti nekdo drug, kako živi, ali se težko prebija skozi življenje, velikokrat niti ne zmoremo – preutrujeni smo ali pa preveč vpeti v svoje sanje, želje, načrte, preveč se trudimo, da bi nam uspelo, da se nam slučajno ne bi kdaj zgodilo kaj takega, da ne bi zmogli. Medtem ko številni trmasto zasledujejo svoj poslovni ideal v korporativnem svetu ali kjer koli že, čakajo, da si bodo lahko kupili večji avto, boljše stanovanje, da bodo imeli v novi hiši marmorni pult, drugi životarijo po podhodih, v pretesnih stanovanjih, redko hodijo ven, ker si itak ničesar ne morejo privoščiti in nazadnje sami v teh stanovanjih tudi umrejo in včasih traja celo večnost, da to sploh kdo ugotovi – kot mi je pred časom pripovedovala znanka, se nihče v njihovem bloku ni brigal za to, da ostarelega soseda že dolgo ni na spregled, da je nekaj narobe, so ugotovili šele, ko se je začel iz njegovega stanovanja širiti neznosen smrad.

Nekaj čudnega je v ureditvi, ki dopušča, da se to dogaja, ki načenja skupnosti in promovira individualizem; kjer ljudje, ki nimajo več ničesar, na kar bi se lahko oprli, postajajo vedno bolj zmešani in razdraženi, kjer ni čudno, da je nekdo tako premožen, da denarja ne bi mogel porabiti niti v desetih naslednjih življenjih, nekdo drug pa nima za štruco kruha. Sicer pa bo glede na najnovejše analize stanja planeta še eno življenje očitno preveč – davek za sistem, v katerem živimo in ki je povzročil katastrofalno globalno segrevanje ozračja, bomo začeli plačevati že čez dobrih deset let.