Kolumna Lare Paukovič: Kulinarika za koga?
Prejšnji teden sem se pred popoldanskimi opravki v ljubljanskem nakupovalnem središču v iskanju hranilnega prigrizka ustavila v BTC food kotičku: delu tržnice, kjer različne stojnice oziroma hiške ponujajo ulično hrano različnih kuhinj. Podobno Odprti kuhni na Pogačarjevem trgu, le da, bi najbrž kdo pripomnil, »manj nobel«. Pa je res?
Ko sem končno našla nekaj zase, sem za skledo zdrave bovle z žitaricami, čičeriko, avokadom in podobnimi zdravimi sestavinami odštela več kot 12 evrov. Sedela sem za leseno mizo, z lesenim priborom jedla tisto bovlo, ki nazadnje sploh ni bila tako dobra, kot sem jo imela v spominu, in razmišljala, kaj se nam je zgodilo. Ko so med prvim valom epidemije korone v Ljubljano prišli prvi ponudniki tovrstnih zdravih skled, si moral za skledo, podobno tej, odšteti pet evrov. In bila je odlična! Precej podobno pri drugih ponudnikih »to-go« prehrane, ki so takrat začeli cveteti zaradi Wolta in dejstva, da je bilo zaprto popolnoma vse razen restavracij, ki so ponujale hrano za s sabo. Pet evrov za skledo odličnih testenin, pet za pico, malo manj kot štiri za lazanjo in tako dalje. Zdaj je tako na Woltu kot na uličnih stojnicah težko najti obrok za manj kot deset evrov.
Nič drugače ni, če si po kosilo hodiš v katero od živilskih trgovin s toploteko. Rižota in solata, na primer, pa si čez deset evrov. Na dan – to je petdeset evrov na teden za najcenejšo možno verzijo kosila med službo, ki ga niti ne poješ v restavraciji, ampak odneseš v pisarno. Kaj se je zgodilo z dnevnimi malicami in kosili za šest evrov? Če želiš danes na pravo »kosilo«, vsaj v centru Ljubljane, je to takoj okoli dvajset evrov dnevno. Nedavno sva s prijateljico opazili, da imajo dnevna kosila v restavraciji As Aperitivo, ki velja za prestižno. Odločili sva se poskusiti, čeprav sva pričakovali, da skozi ne bova prišli prav poceni. Toda nazadnje sem za svoje testenine s pestom in solato odštela okoli osemnajst evrov, ona pa za glavno jed s solato in vinom nekaj čez dvajset. Bili sva osupli, da je As tako »poceni«. Ja, cene v eni osrednjih ljubljanskih restavracij, ki so se nam nekdaj zdele navite, lokacija pa rezervirana za ljubljanske petičneže, danes niso nič posebnega, ker te podobno oskubi že vsak tretjerazredni ponudnik kosil v centru mesta.
O Odprti kuhni sploh nima smisla začenjati, čeprav mi je kot petkovo doživetje še vedno blizu. Dve porciji miniaturnih testenin in dva deci vina: petindvajset evrov. Znanka, ki še študira, mi je zaupala, da je nehala hoditi tja, ker si tako drage hrane ne more privoščiti. Tako je »osrednji ljubljanski kulinarični dogodek« namenjen le še tujcem, mestnim elitnežem in ljudem, ki kljub temu, da jim vsi alarmi sporočajo, da bi morali končno začeti varčevati, svoj denar radi zapravljajo za precenjene zadeve in o tem še pišejo kolumne (beri: jaz).
Za nameček pa: sem to samo jaz ali se je kakovost hrane izrazito poslabšala? Skoraj vse, kar sem v zadnjem času naročila kje zunaj, se mi je zdelo samo »solidno« in pomislila sem, da boljšo hrano jem doma. Kam se človek torej v Ljubljani sploh še lahko odpravi, da se naje kakovostne hrane po zmerni ceni? Nov center Rog, ki se jeseni odpira tudi s pestro gostinsko in trgovinsko ponudbo, poleg vseh drugih dejavnosti obljublja dostopna dnevna kosila. Upam, da se bo to udejanjilo in da ne bo tako le prvo leto, potem pa bodo dostopna kosila postala dostopna le turistom.
