Kolumna Lare Paukovič: Ljubezen do kuhanja?
Še vedno upam, da bom tudi jaz nekoč prišla do tega – da bom našla, recimo, pet popolnih receptov za jedi, v pripravi katerih bom dejansko uživala.
Odpri galerijo
Prav vsako leto me januarja kdo vpraša, ali sem na svoj seznam novoletnih zaobljub končno uvrstila odločitev, da se bom naučila kuhati. Vsakič znova prijazno odvrnem, da ne. Resnica je sicer takšna, da je bil ta cilj nekoč res na seznamu mojih zaobljub – a ne novoletnih, temveč poletnih, in to leta 2012, ko sem imela po maturi najdaljše počitnice v življenju in sem mislila, da mi bo poleg vseh potovanj, morja in dela tako dolgčas, da se bom končno spravila za štedilnik. To se žal ni zgodilo, potem sem šla na faks, nekako shajala s sendviči in študentskimi boni, povozile so me obveznosti, začela sem delati in še naprej jedla zunaj in zdaj smo, kjer smo: sem odrasla ženska, ki ne zna kuhati. »Ne zna« je mogoče pregrob izraz: skuhati znam testenine na 1001 način, jih postreči s kupljeno omako in, recimo, zelenjavo iz konzerve, dobro naredim tudi omlete z raznimi dodatki, obvladam gretje zamrznjenih zadev v pečici in – seveda – vse iz vrečk. Zadnjima dvema možnostma se sicer poskušam izogibati, če ni res kriza, in tako si, kadar sem doma, večino časa dejansko kuham testenine. Druge dni v službi pojem sendvič, grem jest k babici (ki me je že poskušala naučiti priprave nekaj res dobrih jedi, a je obupala) ali se s kom zmenim za kosilo.
Večkrat sem se spraševala, od kod izvira moj odpor do kuhanja. Na faksu za to v resnici nisem imela časa – predavanja so se navadno raztegnila čez cel dan in med njimi ni bilo mogoče, da bi prišel do doma, če pa že, v tistih dveh urah, kolikor ti jih je sploh uspelo preživeti doma, nisi razmišljal o kuhanju, ampak recimo o tem, kako še enkrat ponoviti snov za izpit (šalim se, se je pa vedno našlo kaj, kar si moral narediti). Zdaj ko imam malenkost več časa in lastno gospodinjstvo, tako da bi si občasno lahko skuhala kaj zahtevnejšega in bolj hranljivega, pa se mi zdi, da bi čas, namenjen recimo pripravi zelenjavne pite (ali bolje: učenju priprave zelenjavne pite), lahko bolje porabila: za branje, gledanje filmov, sprehod ali fitnes – če imaš veliko obveznosti, za nekaj od tega tako in tako zmanjka časa, tudi če ne kuhaš.
Zakaj pišem o kuhanju? Pred kratkim mi je v roke prišla odlična zbirka razmišljanj Nore Ephron, Moj vrat mi gre na živce. Ephronova, nagrajena ameriška scenaristka (njena sta na primer scenarija za kultna romantična filma Čaka te pošta in Ko je Harry srečal Sally) in pisateljica, se je imela za strastno kuharico, a pot do tja – kot opisuje v knjigi – je bila dolga. Najprej je opazovala svojo mamo, kako je kuhala po receptih iz knjige Gourmetova kuharica – kitajski jajčni zavitki so se na mizi pojavili kar iz nič in šele pozneje je ugotovila, da so za pripravo potrebne cele ure, potem pa se zgodi še to, da niso tako dobri kot kitajska hrana, ki si jo naročiš na dom (naročanje hrane na dom: še ena potuha za nekuharje, ki mi je že večkrat rešila življenje). Gourmetovi kuharici je sledila knjiga receptov Okus po Franciji, iz katere je Ephronova kuhala, ko je že živela sama, potem pa se je – v šestdesetih prejšnjega stoletja – začelo obdobje, ko so bili vsi v New Yorku obsedeni z recepti Julie Child, Craiga Claiborna in Michaela Fielda. »Če sem bila zvečer doma, sem si skuhala celoten obrok iz ene od teh kuharic. Ko sem jedla svojo popolno večerjo, sem se počutila nadvse pogumno in srčno,« piše Ephronova, ki je dala skozi še občudovanje številnih drugih kulinaričnih mojstrov in nevrotično obdobje priprave suflejev, raznih nacionalnih jedi, piščanca z limono ipd., da bi se postavljala pred ljudmi, ki so hodili k njej na večerjo. Toda sledilo je pomembno spoznanje: »Bistvo ni bilo v receptih. Bistvo je bilo v tem, kako vse skupaj združiti. Bistvo je bilo v tem, da so se ljudje počutili kot doma, da si našel svoj slog, kakršen koli že, in se mu predal. Bistvo je bilo v tem, da si se odrekel nevrozi v zvezi s hrano in ugotovil, kako se hrana vklaplja v tvoje življenje.«
Še vedno upam, da bom tudi sama nekoč prišla do tega – da bom našla, recimo, pet popolnih receptov za jedi, v pripravi katerih bom dejansko uživala (ne da bi pred tem, tako kot Nora Ephron, morala predelati celo zgodovino kuharic) in ki se jih naučila pripraviti tako dobro, da bom lahko kuhala tudi za druge (brez nevroze!). No, ampak najprej moram verjetno ugotoviti, kako se hrana sploh vklaplja v moje življenje. Knjigo pa vam vsekakor priporočam v branje – pa če kuhanje ljubite ali sovražite.
Večkrat sem se spraševala, od kod izvira moj odpor do kuhanja. Na faksu za to v resnici nisem imela časa – predavanja so se navadno raztegnila čez cel dan in med njimi ni bilo mogoče, da bi prišel do doma, če pa že, v tistih dveh urah, kolikor ti jih je sploh uspelo preživeti doma, nisi razmišljal o kuhanju, ampak recimo o tem, kako še enkrat ponoviti snov za izpit (šalim se, se je pa vedno našlo kaj, kar si moral narediti). Zdaj ko imam malenkost več časa in lastno gospodinjstvo, tako da bi si občasno lahko skuhala kaj zahtevnejšega in bolj hranljivega, pa se mi zdi, da bi čas, namenjen recimo pripravi zelenjavne pite (ali bolje: učenju priprave zelenjavne pite), lahko bolje porabila: za branje, gledanje filmov, sprehod ali fitnes – če imaš veliko obveznosti, za nekaj od tega tako in tako zmanjka časa, tudi če ne kuhaš.
Zakaj pišem o kuhanju? Pred kratkim mi je v roke prišla odlična zbirka razmišljanj Nore Ephron, Moj vrat mi gre na živce. Ephronova, nagrajena ameriška scenaristka (njena sta na primer scenarija za kultna romantična filma Čaka te pošta in Ko je Harry srečal Sally) in pisateljica, se je imela za strastno kuharico, a pot do tja – kot opisuje v knjigi – je bila dolga. Najprej je opazovala svojo mamo, kako je kuhala po receptih iz knjige Gourmetova kuharica – kitajski jajčni zavitki so se na mizi pojavili kar iz nič in šele pozneje je ugotovila, da so za pripravo potrebne cele ure, potem pa se zgodi še to, da niso tako dobri kot kitajska hrana, ki si jo naročiš na dom (naročanje hrane na dom: še ena potuha za nekuharje, ki mi je že večkrat rešila življenje). Gourmetovi kuharici je sledila knjiga receptov Okus po Franciji, iz katere je Ephronova kuhala, ko je že živela sama, potem pa se je – v šestdesetih prejšnjega stoletja – začelo obdobje, ko so bili vsi v New Yorku obsedeni z recepti Julie Child, Craiga Claiborna in Michaela Fielda. »Če sem bila zvečer doma, sem si skuhala celoten obrok iz ene od teh kuharic. Ko sem jedla svojo popolno večerjo, sem se počutila nadvse pogumno in srčno,« piše Ephronova, ki je dala skozi še občudovanje številnih drugih kulinaričnih mojstrov in nevrotično obdobje priprave suflejev, raznih nacionalnih jedi, piščanca z limono ipd., da bi se postavljala pred ljudmi, ki so hodili k njej na večerjo. Toda sledilo je pomembno spoznanje: »Bistvo ni bilo v receptih. Bistvo je bilo v tem, kako vse skupaj združiti. Bistvo je bilo v tem, da so se ljudje počutili kot doma, da si našel svoj slog, kakršen koli že, in se mu predal. Bistvo je bilo v tem, da si se odrekel nevrozi v zvezi s hrano in ugotovil, kako se hrana vklaplja v tvoje življenje.«
Še vedno upam, da bom tudi sama nekoč prišla do tega – da bom našla, recimo, pet popolnih receptov za jedi, v pripravi katerih bom dejansko uživala (ne da bi pred tem, tako kot Nora Ephron, morala predelati celo zgodovino kuharic) in ki se jih naučila pripraviti tako dobro, da bom lahko kuhala tudi za druge (brez nevroze!). No, ampak najprej moram verjetno ugotoviti, kako se hrana sploh vklaplja v moje življenje. Knjigo pa vam vsekakor priporočam v branje – pa če kuhanje ljubite ali sovražite.