Kolumna Lare Paukovič: Mine leto

Navdihnjena z zgodnjim prižigom prazničnih luči v Ljubljani, okrašenimi avlami podjetij in opaznimi okenskimi dekoracijami, ki so jih že pred iztekom novembra razobesili bližnji in daljni sosedje, sva se letos odločila, da božično drevesce iz kleti privlečeva že v prvem decembrskem vikendu, ne šele okoli Miklavža.

Najina klet je kaotičen prostor, kjer se najde vse mogoče. Tam božično drevo torej vse leto čaka na en mesec slave, pozimi so dol ventilatorji, ki lajšajo poletje, poleti pa kaloriferji, ki pomagajo prebroditi tistih nekaj tednov do začetka kurilne sezone. Pa podstavek za prenosno klimo, omarice, ki jih ta trenutek ne potrebujeva, in druga šara.

Brskanje po kleti in prenašanje stvari, ki bodo določeno obdobje v uporabi, nazaj v stanovanje, ni prijetno opravilo: klet je temen, vlažen prostor, kjer se komaj prerineš do svojega boksa, tam med vsem neredom najdeš, kar potrebuješ, to je treba nato, če gre za večje stvari, še po kosih znositi v dvigalo, pa pospraviti, kar si razmetal. Tega človek ne bi počel ravno vsak dan ali vsak teden. Zato najbrž ni presenetljivo, da me po vsakem takem opravilu prešine zadovoljna misel: no, pa je mir za nekaj časa.

A opazila sem, da to misel v zadnjem obdobju izriva neka druga. Ko ob začetku poletja v stanovanje prineseva ventilatorje in prenosno klimo in si rečem no, pa je mir za nekaj časa, se takoj oglasi neki drug glasek. V bistvu niti ne, poletje bo minilo, kot bi mignil, in sploh vedela ne boš, kdaj bo tukaj jesen, ko bo treba vse to spet pospravljati.

Ob postavljanju in okraševanju smreke pogosto pomislim, da je škoda, da to sploh počnemo za ta en mesec, ker bo december tako zdrvel mimo nas, in niti dvakrat se ne bom obrnila, ko bom spet sedela na tej preprogi in snemala okraske z vej, kar bo še bolj nadležno opravilo kot to obešanje, ker januarja ne bo več nobenega prazničnega duha. In ko potem pride januar in smreko razmontirava in jo spet odneseva v klet, si rečem: okej, pa je mir za eno leto ... ampak to leto se bo itak takoj obrnilo.

Dnevi in meseci res vsako leto minevajo hitreje, pa ne le meni, temveč vsem, s katerimi se pogovarjam. Katastrofični dogodki, zasičenost z informacijami z vseh strani, pa prehitevanje trgovcev, ki nas že skoraj februarja vabijo k nakupu poletnih oblačil, konec poletja opominjajo na noč čarovnic, oktobra pa na božično-novoletne praznike. Ampak z beganjem od ene točke do druge in nenehnim opominjanjem na prihodnost si ne delamo prav nobene usluge. V resnici se je v minulem letu, če se zdaj ozrem nanj, zgodilo ogromno, celo nekaj stvari, ki si jih ob januarskem pospravljanju smrečice še niti približno nisem mogla zamisliti.

Čeprav naj bi bil december najbolj zabaven mesec v letu, vsi vemo, da v praksi ni tako, in večkrat slišim koga reči: samo da bo decembra konec. Ampak kaj pa potem? Naj hitro mineta še januar in februar, ker sta itak meglena, depresivna meseca, ki ju nihče ne mara, marca bomo že čakali na poletje, junija se zmrdovali, ker vemo, da bo poletja hitro konec ... in potem mine leto, mine življenje.

Živeti v trenutku res ni enostavno, pravzaprav se je umetnost to naučiti. Bi se pa rada. Ker vem, da bom v nasprotnem primeru čez deset let gledala na to obdobje življenja in si mislila: zakaj sem pustila, da je tako hitro minilo?.