Kolumna Lare Paukovič: Moja Slovenija

Pred kratkim so me za neki radio vprašali, kako vidim Slovenijo ob njeni tridesetletnici. Kljub temu da sem imela za izjavo na voljo zelo kratek čas in mi je bilo jasno, da o tej temi ne bom mogla niti približno povedati čisto vsega, kar mi leži na duši, sem si vseeno vzela malo več časa za razmislek.

V Sloveniji živim 28 let, od svojega rojstva. Stara sem torej skoraj toliko kot samostojna država. In zaskrbljena ugotavljam, da država, kakršne se spomnim iz devetdesetih let, iz časa svojega otroštva, država optimizma in napredka, pa čeprav je bilo vse skupaj videti še precej socialistično, ni preveč podobna tisti, v katero sem odrasla. To je odlično ubesedil igralec in glasbenik Benjamin Krnetić, moj skoraj vrstnik, v najinem nedavnem intervjuju. »Odraščali smo v času tranzicije, obljubljen nam je bil boljši svet. Zdaj pa se zdi, da smo boljše čase zamudili. Na noben čas nam ni bilo dovoljeno imeti vpliva,« pravi Krnetić. In še: »Rastem v institucionalno situacijo, ki mi je v bistvu zelo tuja. To ni to, kar sem si predstavljal med odraščanjem. Generacija ljudi, rojenih v devetdesetih letih, v resnici ni slišana, čeprav smo zdaj že odrasli. Na vseh položajih so ljudje, ki so pri naših letih že bili na teh položajih – in so zdaj še vedno tam.«

Kaj naj torej povem o problemih Slovenije danes? Eno je gotovo to, da moji generaciji v veliki večini ni dovoljeno dokončno odrasti, ker ni sredstev, ki bi jim to omogočala. Izjemno težko je priti do lastniških stanovanj, plače so nizke, delodajalcem se še vedno bolj splača zaposlovati s.p.-jevce in pogodbenike, kot pa da bi svoj mladi kader zaposlili za nedoločen čas. Ti posledično ne morejo dobiti dobrih kreditov in se lahko kar sprijaznijo s tem, da bodo v najemu ali pri starših do konca svojih dni.

Povprečna plača tridesetletnikov, je bilo pred časom navedeno v članku na MMC RTV SLO, je za skoraj 350 evrov nižja od povprečja, največ žensk te starosti je prodajalk, moški pa najpogosteje vozijo težke tovornjake. To je nekaj, na kar naj bi bili ponosni? No, ampak zakaj bi pričakovali, da bo med tridesetletniki največ visoko izobraženega kadra, saj vse več mladih ugotavlja, da izobrazba ni nekaj, kar bi se ti na dolgi rok izplačalo – plače so, tudi če imaš diplomo ali magisterij, konkretno pod evropskim povprečjem. Ali pa službe sploh ne dobiš in ti ne preostane drugega, da se z diplomo iz neke XY-stroke zaposliš v trgovini, potem smo pa itak na istem. In ne, niti odločitev za »profitabilni študij« ti ne zagotavlja, da se to ne bo zgodilo. Sploh pa bi me izjemno razveselilo, če bi »pridni in delavni« Slovenci, ki si kruh služijo s poštenim delom v tovarni ali kjer koli že, že enkrat nehali težiti s tem, naj se nehamo vpisovati na družboslovje in druge študije za mešanje megle, kajti brez družboslovcev in kulturnikov bi bila domača mentalna krajina še v večji temi, kot je trenutno. A o tem malo pozneje.

Kakor koli, glede plač: še vedno ne morem verjeti, da se vsota tisoč evrov neto pri nas šteje za »dobro« oziroma »solidno« plačo: to je vsota, ki jo na mesec dobi kar nekaj mojih vrstnikov, ki so zaposleni že nekaj let, in rečeno nam je, da bi morali biti s tem prekleto zadovoljni, kajti nekaterim se godi še slabše, saj životarijo na minimalcu ali ob projektnem delu ali pa se zanašajo na starše. A s to vsoto smo lahko zadovoljni le, če živimo v lastniškem stanovanju, nimamo otrok, domačih živali in drugih izrednih stroškov. Vse zgodbe o uspehu, ki jih piše naša generacija, so nekako povezane z odhodom v tujino, dobrim izkoristkom kapitala/vložka staršev v njihov talent, posel, kar koli že – ali pa res izjemnim spletom srečnih okoliščin. Medtem pa vsak osmi prebivalec Slovenije živi pod pragom tveganja revščine.

Druga stvar, ki me strašno moti, je slovenska mentaliteta. Kar je tudi posledica tega, da se ljudje ne izobražujejo, ker nimajo pogojev za to – ali pa izbire. In da mislijo, da so kulturniki paraziti, nekaj vreden pa samo tisti, ki poprime za kramp ali lopato. V smislu napredka capljamo daleč za razvito Evropo, sploh s trenutno vlado. A te dni mi daje upanje vsaj to, da smo zmožni stopiti skupaj, če se za to odločimo, kar dokazuje kampanja proti škodljivemu zakonu o vodah, ki jo soustvarja in z njo diha na tisoče prostovoljcev in posameznikov po vsej Sloveniji. Upam, da se po referendumu ne bo izkazalo, da se je vse to dogajalo le v mojem mehurčku.