Kolumna Lare Paukovič: Morilci, prave zvezde

V novem filmu Quentina Tarantina Bilo je nekoč ... v Hollywoodu se kot lika pojavita tudi Charles Manson in Sharon Tate. Prvi je eden najbolj zloglasnih ameriških serijskih morilcev, druga pa zlato dekle Hollywooda, brutalno umorjeno na vrhuncu slave. Danes je – žal – celo bolj znana po tem, da so jo umorili, kot pa po igralski karieri, čeprav ta nikakor ni bila zanemarljiva. Podobno kot bi bila JonBenét Ramsey samo še ena kraljica otroških lepotnih tekmovanj, če je ne bi pri šestih letih našli zadavljene v lastni hiši (morilec še vedno ni znan) – tako pa je postala sinonim za izgubljeno nedolžnost in brutalno prekinjeno otroštvo. Ali pa bi Polly Klaas ostala običajna anonimna deklica z neracionalnimi strahovi, kot je bil na primer strah pred temo in tem, da jo bo v temi kdo ugrabil, če se ne bi to res zgodilo: ugrabitelj jo je ubil, ko je imela dvanajst let. Po smrti je njen oče po njej poimenoval fundacijo, njen umor pa vznemirja še danes, šestindvajset let pozneje.

In Manson? Kmalu po tem, ko je prišlo na dan, da stoji za umori, je postal popkulturna ikona – ljudi je zanimalo vse o njegovem hipijskem kultu, v katerem so se zbirali njegovi privrženci, predvsem mlada dekleta, ki so mu pozneje pomagali izvrševati umore. Spali so skupaj, se drogirali in verjeli v apokaliptične ideje o novi družbeni ureditvi, Manson pa je sanjal tudi o slavi. Mediji so pograbili njegovo karizmo, na katero je lovil privrženke – podobno kot je nekaj let pozneje s karizmo in privlačnim videzom osvajal še en »slaven« ameriški morilec Ted Bundy. Tudi ta je pred kratkim dobil še en svoj filmski moment: v filmu Čista zloba ga je zaigral Zac Efron.

Zakaj nas tako zanimajo umori – ljudje, ki so jih zagrešili in njihove žrtve? Posebno so pod drobnogledom javnosti serijski morilci, za katere (v nasprotju z impulzivnimi umori iz strasti, ljubosumja itd.) vemo, da so umore načrtovali. Mogoče zato, ker – kot ljudje s sorazmerno normalnimi čustvi in spoštovanjem pravice do življenja nekoga drugega – ne moremo razumeti, kako bi lahko nekdo načrtno zagrešil kaj tako ostudnega, kot umoril nosečo žensko in vso njeno družbo (Sharon Tate) ali zadavil ljubko deklico (JonBenét Ramsey, Polly Klaas). V želji, da bi nam ti motivi postali jasni, se trudimo izvedeti več o ljudeh, ki so kaj takega storili. Njihovo početje se nam zdi tako nenaravno, tako gnusno in absurdno, da – na žalost – postane zanimivo.

Charles Manson si je obupno želel, da bi mu uspelo v glasbeni industriji, a mu je kolosalno spodletelo. To ga je pahnilo v bes, ki je bil najbrž odločilen za umore. Ampak ironično je, da ga danes pozna več ljudi, kot bi verjetno ga, če bi postal rock zvezda. V resnici je postal zvezda, samo da drugačne vrste, njegov kult pa je danes še močnejši, kot je bil, ko je dejansko obstajal – kajti Manson je neizčrpen vir inspiracije za filme, romane, dokumentarce in študije. Njegov priimek je za svoje umetniško ime na primer vzel glasbenik Brian Hugh Warner – Marilyn Manson. In samo v zadnjih letih so nastali roman The Girls (Punce) Emme Cline, ki se ukvarja z zgodbo »Mansonovih deklet«, film Charlie Says (Charlie pravi) o njegovem življenju, osem dokumentarnih filmov, snema se še en film o zadnjih dneh Sharon Tate in skoraj zagotovo bo sledil še kakšen.

Ker je Manson postal morilec, mu je uspelo nemogoče. Tako kot Hitlerju, konec koncev, ki mu ravno tako lahko rečemo morilec. Če bi postal slikar, kar si je sprva želel, bi bil danes najverjetneje že pozabljen – ker je postal zločinec, je legenda. Navsezadnje sta tudi Metod Trobec in Silvo Plut, najbolj »zloglasna« slovenska serijska morilca, bolj znana kot marsikateri glasbenik, igralec ali književnik: oba imata svojo stran na Wikipediji, Trobec celo precej obsežno, novinarji se sprašujejo, kdo trinajst let po njegovi smrti prižiga sveče na njegovem neoznačenem grobu, znašel se je v dveh pesmih, po njem je bila poimenovana celo glasbena skupina.

To, da si z umori, če so dovolj senzacionalistični, očitno lahko tlakuješ pod med zvezde, je vsekakor precej z logiko skregano dejstvo. A ljudje pač hlepimo po senzacijah, grozi in krvi. Da se le kaj takega ne bi zgodilo nam.