Kolumna Lare Paukovič: Na lastno odgovornost
Ste kdaj pomislili, kako smešno mesto je pravzaprav internet in z njim povezane platforme? Pravi Divji zahod brez natančno določenih pravil in regulacij. Narobe gre lahko marsikaj: od tega, da ob nepreverjenem spletnem nakupu ostanemo brez denarja, da je moški, za katerega smo na aplikaciji za zmenke mislili, da je naša sorodna duša, v resnici sošolec iz osnovne šole, ki uporablja lažne fotografije (bog ne daj, da niti ni sošolec, pač pa tip iz tujine, ki nas je nekako prepričal, da mu pošiljamo denar). Ali pa, da nas zaradi širjenja sovražnega govora na facebooku nekdo prijavi in nam za vedno uniči življenje in kariero. Na žalost sovražni govor na internetu zaenkrat še ni zares sankcioniran, bi bilo pa lepo, če bi dejansko bil in če bi ljudje dojeli, kakšne posledice imajo lahko njihove besede. Ker potem bi se izognili bizarnemu fenomenu, ko neznanci s pravo fotografijo, imenom in priimkom na družbenih omrežjih pod novicami komentirajo res grozljive zadeve, od tega, da neki politični figuri želijo smrt, in to ponavadi z mučenjem, do tega, da lahko »v naši državi do denarja prideš samo s pištolo«, da si je žrtev femicida že sama zaslužila takšno usodo in tako naprej. Ti komentarji z vulgarnostmi, resnimi grožnjami in žalitvami so raztrošeni povsod po internetu kot nekakšne smeti, nihče pa ne ve čisto dobro, kaj bi z njimi počel ali kako bi ljudi, ki so jih napisali, prisilil, da zanje prevzamejo odgovornost – in morda pridejo k pameti. Tako se ne zgodi nič razen tega, da zdaj vemo, da je naša soseda Brigita Novak (ime je izmišljeno) divje homofobna in verjetno tudi rasistka.
Pred časom se je babica po moji obširni razlagi, kako deluje, navduševala nad konceptom Wolta in Glova. Dejstvo, da v katerem koli delu dneva dobiš na dom praktično kar koli iz res široke palete obrokov – ali pa izbrane izdelke iz trgovine –, se ji zdi skoraj nedoumljivo. Za nas pa – ja, to je pač internet. S tem da od starejše generacije skoraj vedno dobiš vprašanje: »Pa ti lahko kdo zlorabi kartico, če jo kar vneseš v aplikacijo?« No, s tem se ne ubadamo pretirano. Iz otroštva se spomnim, da so bili starši zelo zaščitniški do podatkov, povezanih z bančnimi računi in karticami. A če internet uporabljaš za nakupe, o tem (morda naivno) hitro nehaš razmišljati. Ugotoviš namreč, da ti življenje močno olajša dejstvo, da lahko telefon ali pohištvo prodaš kar prek instagrama, vso potrebno kozmetiko in oblačila pa si, ko imaš pet minut časa, naročiš na dom. Tako ima moj naslov in številko bančnega računa vsako podjetje ali oseba, od katere sem kdaj kaj kupila, nič manj pa nisem skoparila s temi podatki, kadar sem sama kaj prodala naprej, ne razmišljujoč o tem, ali je mogoče, da izdelka sploh ne bom dobila, da se oseba, ki želi kupiti mojo sedežno, ne bo držala dogovora in tako dalje. Priznati moram, da sem šla na led le, ko sem plačala 30 evrov za športni pripomoček, za katerega sem pozneje videla, da ga na Aliexpressu prodajajo za pičlih 5 evrov. A vendarle se bo počasi že štelo za umetnost, če ti bo uspelo, da te na internetu ne nategne nekdo, ki svojo robo, pa naj bodo to oblačila, sveče, nakit ali kar koli drugega, tovori iz Turčije ali Kitajske in za izdelek, preoblečen v »izviren nakit« ali »personalizirane svečke«, zahteva trikratni znesek originala. Tudi to je del internetnega Divjega zahoda: za to ne bo nihče odgovarjal.
