Kolumna Lare Paukovič: Ne bereš žensk
Letos vodim drugo sezono bralnega kluba, posvečenega odnosom, a sem se tokrat odločila dodati novo dimenzijo: brali bomo samo knjige avtoric. Če sem čisto iskrena, je bila že v lanskem izboru le ena knjiga moškega pisca, a ne namerno, tokrat pa sem vanj z namenom uvrstila le dela sodobnih avtoric.
Kar me je seveda najbolj zanimalo, je bilo, ali bo nova rdeča nit bralnega kluba odgnala moške. Začuda jih ni: poleg lanskih povratnikov so se priključili tudi novi, ki so z nami tenkočutno delili vtise o romanu Materinska knjižica, katerega jedro je spontani splav protagonistke. Eden med njimi je celo dejal, da bere premalo avtoric, saj v prostem času posega predvsem po knjigah moških piscev, in da je vesel, da ga bo letošnja rdeča nit pripravila k temu, da se to vsaj malo spremeni.
Nesporno dejstvo je, da moški v resnici preberejo zelo malo knjig, ki so jih napisale ženske. Ženske tvorijo večino globalnega bralstva, po lanskih statistikah naj bi jih bilo 65 %, moških pa 35 %. V Sloveniji so številke podobne. Vendar se bralke trudijo, da enakomerno prebirajo knjige moških in žensk, medtem ko so bralci izrazito usmerjeni v knjige avtorjev. Kot je nekoč dejala pisateljica Grace Paley: »Ženske so moškim vedno delale uslugo, tako da so brale njihova dela, moški pa te usluge niso vrnili.« Ker torej ženske berejo ženske in moške (včasih celo več moških, ker so, logično, v kanonu), moški pa skoraj samo moške, so dela, ki so jih napisali moški, nekakšen »standard«, »ženska literatura« pa je bolj nišna, odrinjena na rob – in to kljub temu da je glede na omenjene statistike več bralk žensk, ki se bodo v romanu o spontanem splavu ali v kratkih zgodbah o staranju veliko bolj našle kot v distopičnem romanu na 600 straneh, iz katerega seva tendenca, da bi avtor pobral najpomembnejše literarne nagrade.
Ko smo že pri nagradah: letos imamo v Sloveniji verjetno največ ženskih nominirank za najpomembnejšo domačo književno nagrado kresnik, pa tudi v nominacijah za Cankarjevo nagrado, še eno prestižno književno nagrado, prvič prevladujejo ženske. So moški, ki so sedeli v žirijah, te knjige res prebrali? Upajmo. V članku za portal LitHub o tem, zakaj se toliko moškim še vedno upira branje žensk, avtorica Mary Ann Sieghart namreč izpostavi primer, ko so dali moški žirantje na neki konferenci v obravnavo dela žensk le zato, »ker so jim vsi zatežili, da mora biti vključenih več žensk«. Tudi pri nas sem že slišala kakšnega moškega, ki se ukvarja z literaturo, pritoževati se, kako mu gre na živce to favoriziranje žensk in »ženske kvote«. Pa to, da so zdaj literarnim agentom na raznih festivalih bolj zanimive ženske. A ko je bilo devet moških srednjih let v izboru za kresnika, od tega polovica z res zateženimi knjigami, ki jih nihče ni razumel, je bilo pa vse v redu? Gotovo niso bili vsi notri zaradi kakovosti, ampak zaradi renomeja, ker poznajo prave ljudi ... pa najbrž tudi, ker so moški. Hrvaška pesnica Olja Savičević-Ivančević ima brutalno iskreno pesem z naslovom Ne čitaš žene (Ne bereš žensk), ki gre strnjeno nekako takole: Praviš, da ne bereš žensk ... le kaj bi ti lahko povedale? Naučile so te govoriti, hoditi, jesti, ljubiti, brati, pisati, živeti ... po pravici povedano je bilo to v najboljšem primeru zaman.
