Kolumna Lare Paukovič: »Ne zanimaš me«

Osemnajstletna Gabrielle Walsh se je, kakor mnogi najstniki njenih let, v soboto zjutraj s prijateljem Kylom vračala iz kluba. Ker so jo od plesa – verjetno – bolele noge, si je sezula čevlje, kar je opazil eden od treh moških iz skupine, ki se jima je začela približevati. »Všeč so mi tvoja stopala,« ji je rekel.


»Ok,« je odvrnila Gabrielle (ker kaj točno pa rečeš na to) in s Kylom sta hotela nadaljevati pot proti domu, vendar so se trije moški odločili, da ji bodo sledili. Čez nekaj časa se je Gabrielle obrnila in jim rekla, da ni zainteresirana zanje.

»A si s špeglarjem?« jo je vprašal eden izmed njih in pokazal na njenega prijatelja. In potem jo je udaril tako močno, da je za nekaj trenutkov izgubila zavest. Zbudila se je na tleh, moški pa so medtem pretepali Kyla. Oba je taksi nato odpeljal v bolnišnico – Kyle jo je k sreči odnesel le z nekaj praskami in urezninami, Gabrielle pa bo morala še nekaj časa hoditi naokrog z velikim hematomom na očesu. Ko si bo sploh upala spet na ulico, kajti po napadu je povedala, da jo bo od zdaj naprej vedno strah, ko bo kje sama.

»Že tako imamo dekleta občutek, da ne smemo reči ne. Če rečemo ne, se nam bo zgodilo kaj slabega. V mojem primeru je bilo to res. Pa nisem bila nevljudna, samo povedala sem, da nisem zainteresirana.«

Pred časom sem v kolumni pisala o dilemi, kako naj se ženske odzivamo na komplimente, povezane z videzom, ki jih dobivamo ob neprimernih priložnostih, na primer pri zdravniku ali med ustnim izpitom. A to ni nič v primerjavi z vprašanjem, kako zavrniti moškega, ne da bi ga rana, ki jo utrpi njegov ego, pahnila v tako agresijo, da bo udaril nič hudega slutečo osemnajstletnico. Ali pa posilil žensko, ki je rekla, da z njim ne bo spala. Ali še kaj hujšega. V knjigi, ki jo pravkar berem, Social Creature Tare Isabelle Burton, ima glavna junakinja Louise brezdomnega »oboževalca« (beri: nadlegovalca), ki ji vsak večer, ko se vrača domov, sledi skoraj do vrat njenega stanovanja v Brooklynu in jo sprašuje, kakšen okus ima njena vagina.


Nekoč mu Louise ne pobegne dovolj hitro in zalezovalec pride čisto do njenega doma, Louise, prestrašena, da ji bo kaj naredil, pa se z njim stepe – in zmaga. V resnici žal v večini primerov ni tako, dekleta in ženske so tiste, ki obležijo na tleh z otečenim očesom, ki morajo poslušati žaljivke, ki imajo travme na področju spolnosti do konca življenja samo zato, ker nekdo ni mogel prenesti besedice »ne«.

Nihče ni rad zavrnjen, to je dejstvo. In k sreči se znajo mnogi moški z zavrnitvijo soočiti zelo elegantno, celo bolje kot kakšne ženske, ki se obešajo po moških še dolgo po tem, ko je jasno, da interesa z druge strani ni. Vsi smo krvavi pod kožo – ampak obstaja meja, ki je ne smemo prestopiti. A na žalost so za nasilnimi dejanji, kot je bilo to, ki se je zgodilo Gabrielle Walsh, pa za zasledovanjem po ulici in žaljivkami, ki začnejo padati, ko nekdo reče, da ga nekdo drug ne zanima, še vedno večinoma moški.

Saj veste, tista klasična situacija v baru ali diskoteki, ko ob šanku naročaš pijačo, pa se zraven kar naenkrat nalepi četica pijančkov, ki začnejo komentirati dolžino tvojega krila in drug drugemu govoriti, kaj bi ti delali, ko jih na malo grob način odpraviš, pa si naenkrat »cipa«, »naduta psica« in niti s palico se te ne bi dotaknili. To je pač žal pogosto moško vedenje. In hudo je, da nekateri moški (tisti, ki komentirajo, ne tisti, ki potem tudi udarijo) niti ne vejo, da počnejo kar koli narobe, ker »se njim, če bi jim kdo rekel kaj takega, to ne bi zdelo nič posebnega«.


Najbrž si tudi ne predstavljajo, kako je, če se ti enkrat zgodi to, kar se je Gabrielle Walsh, hoditi po ulicah na trnih, s solzivcem v žepu ali z ostrim ključem v dlani, v večnem strahu, da se ti slučajno približa kak sumljiv moški ...