Kolumna Lare Paukovič: Nevidni
Zbirka kratkih zgodb priznane hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić z naslovom Nevidna ženska in druge zgodbe je ena najbolj pretresljivih knjig, kar sem jih brala. Pisateljica neposredno, a hkrati z bolečino, občutljivostjo in empatijo, kot je zmožna le dobra literatura, opisuje proces staranja. Izginjanja. Ne le tistega izginjanja, ko izgubiš ves vizualni ali erotični kapital, o čemer sem pred časom v kolumni že pisala in s čimer se nekdo, ki je vse življenje dajal veliko na zunanji videz, posebej težko sprijazni. Ne, piše tudi o izginjanju avtonomije – ko te telo več ne uboga, ko se počutiš kot ujetnik v njem; pa o sramu, ki naenkrat spremlja povsem običajna opravila, denimo pomerjanje oblačil. Pa o tem, kako izginja vse, kar si do zdaj poznal – svet gre naprej, tebe pa so spremembe prehitele; in sram te je prositi za pomoč, ker bi to nepreklicno pomenilo, da si – star.
Skoraj sočasno prebiram zgodbe v kampanji Tu sem, ki so jo nedavno začeli v Inštitutu 8. marec. Zbirajo pričevanja upokojencev in upokojenk o življenjskih razmerah, v katerih živijo. Prostovoljci inštituta bi radi ugotovili, ali njihova pokojnina zadostuje za preživetje, kako preživijo, kakšen je vsakdanjik tistih, ki živijo v domovih starejših občanov: so osamljeni, se počutijo zapuščene? Imajo dostop do zdravnika? In tako dalje. Zaenkrat v izpovedih ni toliko v osredju sam proces staranja, denimo zmedenost in občutek odrinjenosti zaradi tehnološkega in družbenega napredka, dejstvo, da se nekega dne ne prepoznaš več v ogledalu, o čemer ravno tako ganljivo piše Slavenka Drakulić, pa to, da marsičesa v zvezi s sabo, svetom in drugimi ne razumejo več, sploh če nimajo mlajših svojcev, ki bi jim te stvari približali. Njihove izpovedi odstirajo predvsem eksistenčno krizo starejše populacije, ki je žal realnost prevelikega števila Slovenk in Slovencev. Več kot polovica upokojencev v Sloveniji namreč živi pod pragom revščine. »Več kot 40 let sem opravljala službo in sedaj prejemam minimalen znesek pokojnine, s katerim vsak dan bolj tonem v revščino. Imam majhno stanovanje in vse tri radiatorje zaprte, ker stroška za ogrevanje ne morem plačati,« je na primer zapisala anonimna upokojenka.
Pobuda inštituta je dobrodošla poteza, četudi še ni znano, kako nameravajo ukrepati in ali bodo zgodbe zbirali tudi nevirtualno, da dosežejo še tiste starejše, ki so odrezani celo od spleta. A je prej izjema kot pravilo. Večina pač gleda stran. Starizem – pa smo spet pri njem. V resnici je v vsaki novi generaciji toliko jeze in zamer do starejših, vehementno zavrača vse prejšnje in se slepi, da bo sama znanilka sprememb. Ogromno mladih odraslih ima trenutno težave z generacijo t. i. boomerjev, med katerimi je vsaj polovica že zakorakala v upokojitev. Jeza, zavist, prezir, strah, ignoranca – cela paleta čustev. Odnosi med starimi starši, starši in vnuki znajo biti boleči, včasih nerazložljivi – samo oglejte si tri generacije moških iz druge sezone serije The White Lotus, ki gredo skupaj na počitnice, vsak s svojo prtljago. Marsikdo zato potihem privošči starejšim, da tonejo v nevidnost. Ne pomisli pa, da bomo vsi nekoč tam; s potencialom, da postanemo odveč. Če se ne naučimo podati roke, kolektivno, je tudi nam ne bo nihče. Ampak o tem pač ne razmišljaš – kot da se ne bo zgodilo. Kot se sprašuje Slavenka Drakulić: »Ali sploh obstaja trenutek, ko lahko rečeš – tako, pa sem se postaral?«
