Kolumna Lare Paukovič: Nimam mnenja

Odkar so prebivalce avtonomne tovarne Rog, nekdanje tovarne koles, do nedavnega pa edinega pravega centra alternativne kulture v Ljubljani, devetnajstega januarja zjutraj vrgli iz postelj in začeli rušiti Rog, sem budno spremljala dogajanje v zvezi s tem. Malo iz službene dolžnosti, malo pa zato, ker se tematiki ni bilo mogoče izogniti. Prebrala sem na desetine člankov, objav na facebooku, mnenj in esejev. Mnenja »delovne populacije« so jasna: to so zažiralci, treba jih je spraviti ven, prav je, da je policija ostra z njimi, Rog je last občine, notri so našli drogo in smeti, ojoj. Hkrati so se oglasili številni javni intelektualci, ki obsojajo predvsem način, na katerega je občina rogovce nasilno vrgla s posesti in začela rušenje – za to, je bilo ugotovljeno, niso imeli pravne podlage (čeprav, se oglašajo nasprotniki, niso imeli druge izbire, ker so jih že leta 2016 poskušali spraviti ven, pa niso hoteli iti) –, poudarjajo pa tudi pomen edinega umetniškega prostora, ki ga še niso dosegla načela kapitalistične logike, za razvoj mesta.

V Rogu sem pred leti žurala, na tisti večer imam zelo lepe spomine, čeprav sem plesala na glasbo, ki je sicer ne poslušam, in med ljudmi, ki niso moja primarna družba. Vseeno sem se tam počutila precej domače. Bila sem na fotografski razstavi v Ambasadi Rog, zatočišču beguncev in aktivistov, pa na literarnem večeru, nekoč je moja prijateljica v zapuščenem kotičku glavnega objekta tovarne praznovala celo rojstni dan. Čeprav sta se mi zdela, kot nekomu, ki (na žalost ali pa na srečo) vedno raje izbere fensijado kot pa alternativo, ves nered in svinjarija tam precej moteča, poleg tega pa sem se bala, da mi bo na glavo padel kak kos strehe, Roga a priori nisem doživljala negativno, zdel se mi je mesto, kamor se lahko človek umakne in notri v miru počne, kar si pač želi početi, pa naj gre za umetnost ali samo druženje.

Kljub temu sem ob prahu, ki se je dvigoval in se dviguje okoli Roga, ugotovila, da nimam o njegovem rušenju popolnoma nobenega mnenja. Vseeno mi je, če Rog je, a mi je ravno tako vseeno, če ga ni. Všeč mi je ideja Ljubljane s skvoti po vzoru Berlina, Lizbone, Amsterdama in drugih evropskih mest (ker zaskvotanje nekega prostora, kjer uporabniki potem živijo po lastnih načelih, definitivno ni nekaj, kar bi bilo lastno samo Ljubljani), a bi se ravno tako lahko sprijaznila z gentrificirano, turistično Ljubljano, kjer bi rasli samo še kotički za brunch, skvoti pa bi bili preurejeni v urejena umetniška središča. Mimogrede, nekaj podobnega sem videla v Lizboni, kjer je stara tekstilna tovarna, predvidena za rušenje, postala kreativno središče LX Factory, mesto za različne startupe, trgovine mladih modnih oblikovalcev, dogodke, kafiče, knjigarno – ampak to je urbano kreativno središče, ki je čez dan polno turistov, daleč od Roga zdaj. Meni bolj pisano na kožo, marsikomu seveda ne.

Ko je pred meseci ministrstvo za kulturo sporočilo organizacijam z Metelkove 6, da jih meče na cesto, sem natanko vedela, na katero stran se želim postaviti, čeprav so bili komentarji podobni kot zdaj: nedelavne umetnike, ki ne plačujejo najemnine, je treba izseliti. Večino organizacij, ki delujejo v stavbi, dobro poznam, gre na primer za odlične založbe ali producente dogodkov, izjemno pomembnih za naš kulturni prostor. Tokrat je drugače: res nimam mnenja. Podobno se mi je na primer zgodilo, ko so vsi besneli okoli afere Aleksandre Pivec, meni pa je bilo res vseeno, koliko je znašal račun, ki ga ji je domnevno plačal nekdo drug, in ali sama plačuje za frizerja ali ne. Ampak bolj frustrirajoče je, ko čutiš takšno indiferenco ob dogajanju, o katerem govorijo skoraj vsi pripadniki tvojega socialnega mehurčka. Srbijo te prsti, da bi podal kak komentar, samo zato, da bi ljudje videli, da si ozaveščen, da spremljaš, kaj se dogaja. Mislim, da ljudje velikokrat izrazijo svoje mnenje o nečem, ne ker bi za zadevo res goreli, ampak ravno zaradi tega pritiska. Toda to je past. Ko o zadevi nisem zadosti poučena, se ne čutim dovolj vpleteno vanjo ali pa enostavno – nimam mnenja, vem, da se moram sprijazniti s tem, ker bi s prilivanjem olja na ogenj naredila vpletenim v zadevo več škode kot koristi. Želim si, da bi to načelo upoštevali tudi nekateri moji facebook prijatelji, ki bevskajo za vsako malenkost, čeprav se marsikdaj vidi, da ne poznajo ozadja, in politiki na družabnih omrežjih.