Kolumna Lare Paukovič: Niti ena manj
Še en femicid. Na Koroškem je moški umoril svojo mlado ženo, mater njunih dveh majhnih otrok. Družabna omrežja so še vedno polna njunih poročnih fotografij. Najti se da tudi sporočila, ki sta si jih izmenjevala, fotografije z rojstnih dni, počitniških druženj in podobno. Nespodobno in voajersko se počutimo, ko to počnemo – a ne moremo si pomagati, radi bi vedeli, kaj je šlo narobe. Tako kot pri Marini, Nataši, Mojci, Amandi in še kateri, ki so svoje trpljenje odnesle v grob.
Vsak novi primer intimnopartnerskega nasilja, ki je pri nas najpogostejši vzrok nasilne smrti žensk, povzroči obup in nemoč. O tem, kako to preprečiti, smo vendarle govorili že ob zadnjem, ki se je zgodil pred le tremi meseci! Udarni naslovi, tematske oddaje, pogovori s strokovnjaki ... Pa nič! O tem, da bo treba začeti korenito prevzgojo dečkov in deklic, ker patriarhat očitno ne deluje in povzroča škodo obema spoloma, smo pisali, ko je veter v jadra dobilo gibanje JazTudi. Še vedno nič. Ženske še naprej živijo v konservativnih razmerjih, kjer so očitno sužnje želja in potreb moškega; praktično njegova lastnina. Dokler je tako, je v redu, ko se enkrat odločijo, da imajo dovolj kratenja svobode, da bi morda zaživele po svoje, morda celo z novim partnerjem, ko želijo razhod – pa se zalomi. Prijateljica ene od žrtev je na sojenju njenemu možu, njenemu morilcu, pričala takole: »Kaj mi je rekla glede svojega zakona? Potožila je, da mora veliko početi sama. Služba, delo doma, to jo je obremenjevalo. Pa rekla mi je, da bi morala po vseh teh letih skupnega zakona možu še vedno vsak dan tudi po desetkrat na dan reči ljubim te, rada te imam. Rekla je, da ne more več in da jo vse skupaj bremeni.« Mama druge žrtve pa je povedala, da je, ko je hčerinega moža, pozneje morilca, vprašala, zakaj se tako grobo znaša nad njo, odgovoril, da je to njegova žena in da lahko z njo dela, kar hoče.
Kar več femicidov v Sloveniji, tudi zadnji, se je zgodilo, ko sta bila partnerja v postopku razhoda ali ko ga je ženska celo že prijavila zaradi nasilja oziroma zahtevala prepoved približevanja. Če ne bo moja, torej ne bo od nikogar, ali kako? Po umoru ženske s Koroške je v Ljubljani potekal manjši protestni shod – po mestu je bilo mogoče videti transparente, na katerih je denimo pisalo »Nisem prijavila, zakaj sploh bi; ona je prijavila – zdaj je več ni!« Napis se je nanašal na gibanje #nisemprijavila, ki se je pred nekaj meseci razširilo po spletu na Balkanu in v katerem so ženske opisovale razloge, zaradi katerih nasilja s strani partnerjev ne prijavijo. Ker je res – zakaj sploh bi? Očitno je, da pristojne institucije ne naredijo dovolj. Nekatere nimajo pristojnosti, da bi ukrepale, drugim se ne ljubi, tretje se vsega skupaj lotevajo na napačen način. Več kot očitno prepoved približevanja ni učinkovit ukrep, če je policija preverjala hišo zadnje žrtve in iskala kršitve le dve uri, preden jo je bivši partner prišel ubit.
Obstaja pa tudi druga plat – to lahko že nekaj časa spremljamo v primeru Johnny Depp/Amber Heard. To so ženske, ki so nasilne in manipulativne, a izkoriščajo dejstvo, da so ženske v odnosih pogosteje nadvladane kot obratno, in se poskušajo prikazati kot žrtve. Ne pozabimo torej, da so tudi moški lahko žrtve nasilja. Potrebujemo sistem, ki bo dovolj senzibilen, da bo prepoznal nasilje na obeh straneh, ne glede na spol. In ukrepal. Potrebujemo ga čim prej. Niti ena manj.
