Kolumna Lare Paukovič: Nostalgija

Ko sem se pred kratkim peljala proti domu, sem na avtobusni postaji v bližini svojega bloka opazila skupino najstnikov, verjetno še osnovnošolcev, ki niti niso bili videti, kot da čakajo avtobus – tam so pač našli prostor za druženje. Gnetli so se na klopci, bingljali z nogami, drug drugega drezali s šolskimi torbami, se smejali, eden od fantov je drugemu kazal nekaj na telefonu; počeli so torej vse tisto, kar počnejo normalni najstniki. Ob prizoru sem se spomnila na to, koliko mi je pri dvanajstih, trinajstih ali štirinajstih pomenilo to, da smo se s sošolci po pouku lahko družili pred šolo, da smo šli na bližnjo teraso ali v Tivoli jest poceni sladoled iz banjice, ki smo ga za drobiž kupili v trgovini čez cesto, da smo hodili po mestu ali posedali na igrišču. Kaj šele v srednji šoli: skupne kave, izleti v center mesta, najraje v priljubljeno mestno slaščičarno, popoldanske aktivnosti, kot so obiski sošolcev in sošolk, ogled gledališke predstave ali šolske improlige, sestanki za šolski časopis, da o spoznavnih taborih, izletih, večernih izhodih, žurih in zmenkih sploh ne govorim. Nekje med dvanajstim in šestnajstim letom so mnoge od teh aktivnosti izjemnega pomena, v resnici najboljše, kar se ti takrat v življenju dogaja. Toda ob naraščajočih številkah okužb s koronavirusom se tistim, ki v osnovno in srednjo šolo hodijo v letu 2020, zdaj ponovno obeta zaprtje šol in s tem onemogočanje kontaktov med učenci, ki so bili že sicer močno okrnjeni. Zato je bilo tako lepo videti smejoče in stiskajoče se najstnike na avtobusni postaji, ki so, kot bi vedeli, kaj jih čaka, izkoriščali še zadnje (kdo ve, za koliko časa) šolske dni, kot bi bili iz nekega drugega obdobja, obdobja, ko še nismo vedeli, kaj je to covid-19, in smo brezskrbno pili iz iste steklenice, se gnetli v prepolnem klubu, hodili na ekskurzije, v šolskih klopeh dihali drug drugemu za vrat ali se prerivali v vrstah za kosilo.

Nedavno smo se s prijateljicami pogovarjale o tem, kakšen vpliv bo imel covid-19 – ali natančneje, odraščanje v covid-19 družbi – na otroke, še bolj pa najstnike. Med otroštvom in mladostništvom je le nekaj tistih čudaških, zmedenih, hormonalnih, a še kako formativnih let, in že če eno od njih preživiš z masko, v karanteni in z onemogočenim dostopom do normalnega šolanja, te to gotovo zaznamuje. Poseben problem so ranljive skupine: otroci iz socialno ogroženih skupin ali žrtve zlorab, ki samo v šolah najdejo varno okolje.



Ne podcenjujem niti vpliva pandemije na našo generacijo, generacijo dvajset-in-nekaj-letnikov ter tisto v zgodnjih tridesetih. To so ljudje, ki so že zapustili najbolj brezskrbno obdobje, ukvarjati se morajo z iskanjem službe in stanovanja, iščejo tudi ljubezen in svoj prostor pod soncem. Pandemija jih je prizadela na najrazličnejše načine: od najbolj banalnih, kot je ta, da zdaj težje najdejo koga za intimne stike ali prijateljstvo, saj so vsa druženja, ki so omogočala spoznavanja, odpovedana ali pa ljudje na njih nosijo maske, s ponovnim zapiranjem na regije ali celo še eno karanteno pa ne bodo več pomagala niti družabna omrežja, itak nihče ne bo mogel nikamor. Resnejše prizadeti so tisti, ki so študentsko delo opravljali v sektorjih, kjer je pandemija odplaknila delo; tako so ostali brez sredstev, da bi plačevali najemniško stanovanje, in so se morali po možnosti preseliti nazaj v domači kraj. Ko se ti zgodi kaj takega, imaš najbrž občutek, da se je tvoje življenje ustavilo, da si padel v črno luknjo, iz katere ne vidiš, nihče ti namreč ne zna povedati, koliko časa bo pandemija trajala, ali bo drugemu valu sledil tretji, bo sploh kdaj vse enako kot prej, si bo gospodarstvo opomoglo ali pa bomo samo drveli v vse večji kaos, dokler nihče ne bo mogel več obvladovati ničesar in bo prevladal zakon ulice. V zadnjih dneh se me je dotaknila izpoved neke uporabnice, ki kroži po facebooku – njena 35-letna znanka je ravno zaradi okoliščin, kakršne opisujem zgoraj, naredila samomor. Pod objavo so se oglasili ljudje, ki poznajo mlade, ki so v tem času ravno tako obupali nad življenjem. Mogoče zaradi bivanjske stiske, mogoče pa zato, ker enostavno niso mogli prenesti teže apokaliptičnega sveta – večkrat v preteklosti smo že šaljivo govorili, da gre vse k vragu, toda tokrat gre res. Zato želim vsem, da zdržite. Nobena vojna ne traja večno. Medtem pa so nam lahko v drobno uteho vsaj nostalgični spomini na čase, ko še nismo vedeli, kakšno srečo imamo.