Kolumna Lare Paukovič: Odvisniki
Ste si že kdaj sami pri sebi dejali, da boste od zdaj naprej pa res manj uporabljali svoj mobilni telefon? Zadali ste si, na primer, da se ga v času, ko niste vezani na službene obveznosti, ne boste dotaknili vsaj dve uri, a ste že po dvajsetih minutah živčno segali po njem in hlastno preverjali obvestila, da se ni slučajno vmes zgodilo kaj, česar pa res ne smete zamuditi? Niste edini. Manfred Spitzer, eden pomembnejših nemških raziskovalcev, ki se ukvarjajo z razvojem možganov in vplivom sodobne tehnologije na kognitivni razvoj človeka – v slovenščini od lani lahko beremo njegovo knjigo Epidemija pametnih telefonov, že nekaj let prej pa je bila prevedena tudi njegova Digitalna demenca –, v intervjuju za zadnjo številko hrvaške revije StoryBook pojasni, zakaj je mobilni telefon tako prekleto težko samo pustiti na polici in se ukvarjati s čim drugim. »Ko je pametni telefon na dosegu roke, se pravzaprav stalno borite s potrebo, da ga pogledate – preverite, ali vas je nekdo klical, vam poslal sporočilo, vas je na facebooku kdo všečkal. Potrebne so določene mentalne kapacitete, nekoč se je temu reklo moč volje, da telefona NE preverite. To pa povzroči zmanjšanje vaših kapacitet za razmišljanje in reševanje problemov,« pravi Spitzer. To se zdi logično: če telefon zapremo v omaro z namenom, da bomo končno predelali tistih sto strani za izpit ali prebrali službeno poročilo, obenem pa ves čas razmišljamo, da se moramo zdaj pa zares fokusirati na gradivo, ne na telefon, zaklenjen v omari (le kaj se dogaja na instagramu??), nismo naredili prav nič. Spitzer še posvari, da to odločilno vpliva na razvoj možganov, sploh če gre za mlajše osebe, in občutno zmanjšuje možnost, da bomo v prihodnosti dosegli neko stopnjo pomirjenosti.
Če pustimo ob strani problem stalne dosegljivosti prek e-mailov in telefona, ki je rakava rana sodobnih službenih okolij, je težko spregledati dejstvo, da je vsako novo družabno omrežje bolj zasvojljivo od prejšnjih. Ko sem bila v najstniških letih, so bila prva digitalna orodja, ki smo jih takrat začeli uporabljati – med mojimi priljubljenimi so bili stari dobri MSN messenger, myspace in slovenski interaktivni forum Vijavaja, verjetno ena najboljših zgodnjih spletnih skupnosti –, namenjena prvenstveno klepetu in izmenjavi mnenj. Na njih smo preživeli strnjeno uro, dve na dan, kolikor so nam starši pač dovolili, in prav nič čudno se nam ni zdelo, če smo morali na odgovor na sporočilo ali repliko na forumu čakati dan ali dva. Vrhunec zabave na myspaceu sta bili iskanje primernih personaliziranih ozadij za domačo stran in izbiranje glasbe, ki bi se najbolje vklopila v tvoj profil. Danes so družabna omrežja usmerjena v lovljenje pozornosti: zahtevajo vedno več našega časa, na dražljaje pa se je treba odzvati čim prej, takoj. Na Vijavaji in MySpaceu denimo nisi imel kaj početi, če nisi imel ustvarjenega profila za komunikacijo z drugimi – samo pregledovanje drugih profilov je bilo daleč od zabave, razen če si iskal koga specifičnega, na primer kakšno simpatijo. Na tiktoku, najpomembnejšem družabnem omrežju tega trenutka, brez težav zapraviš štiri ure v kosu, tudi če ne vstopaš v interakcije z drugimi. Ob tem algoritmi – ki so se v teh desetih, petnajstih letih izpopolnili do potankosti – pridno žrejo vse naše podatke in preference, točno vedo, ob katerem videu smo se ustavili in katerega smo preskočili ali katere šminke smo googlali danes dopoldne. Tako dobivamo vse več posnetkov na teme, ki nas tako ali tako zanimajo, in postopoma nas vleče v črno luknjo življenj drugih, »must-have« produktov, bizarnih skečev, pa še in še.
Spitzer je v intervjuju med drugim povedal, da so rezultati raziskav pokazali, da vsaka dodatna ura, ki jo najstniki preživijo v svetu digitalnih medijev, zmanjšuje empatijo do njihovih prijateljev in staršev. Kdo bi jim zameril? Tiktok jih je v času, ko bi se lahko ukvarjali z vsakdanjimi tegobami, denimo s problemi v prijateljskem odnosu ali v šoli, ali pa ga preživeli s starši, založil z na stotinami posnetkov njihovih vrstnikov, ki prelepi in zaljubljeni kljub pandemiji potujejo po vsem svetu, kupujejo dizajnerske obleke, vozijo audija, imajo čisto vse produkte, ki jih je tiktok lansiral kot trendovske, od kodralnika za lase Dyson do novega Diorjevega lipglosa. Koga sploh še zanimajo bedne vsakdanjosti? Popolnost je očitno mogoča. Samo dovolj časa morajo preživeti prilepljeni na ekran.
