Kolumna Lare Paukovič: Otročji odrasli

Poznate kakšnega petintridesetletnika, ki je še zmeraj obseden z videoigrami? Ali pa tridesetletnico, mahnjeno na koncept »deklištva«, ki je zadnje čase izjemno v trendu na družbenih omrežjih: pastelno roza oblačila, pentlje v laseh, ženstvene špangice in nakit, gledanje serij, kot so Seks v mestu, Opravljivka ali Emily v Parizu, najnovejša estetska kozmetika, spalnice, opremljene v izrazito dekliškem slogu, čeprav že zdavnaj nisi več deklica, pa še bi lahko naštevali.

Morda ste ta tridesetletnica celo vi? Nič hudega. Mnogo žensk v tridesetih se upira klasični zgodbi, ki jo je zanje pripravila družba (partnerstvo, gospodinjenje, nakup skupne nepremičnine, če imajo srečo, materinstvo), raje uživajo v rečeh, v katerih bi morale uživati že kot deklice, pa so bile takrat preveč obremenjene s svojo slabo samopodobo, fanti ali čemer koli že ali pa niso imele denarja za takšen življenjski slog.

Tako kot si moški v tridesetih zdaj lahko kupijo čisto vse videoigre, ki si jih želijo, in si doma uredijo pravi pravcati gikovski kotiček. Ali pa se z enako strastjo vržejo v namizne igre, cosplay ali kar koli že.

Lahko bi rekli, da so tovrstni hobiji povsem neškodljivi. Lahko pa so tudi znak, da imajo (imamo?) ne več tako mladi ljudje težave z odraščanjem. Ravno to trdi članek, ki je bil nedavno objavljen v priznanem britanskem mediju The Economist. »Ali zahodna kultura ljudem preprečuje, da bi odrasli? Otročji odrasli so povsod okoli vas,« pravi njegov naslov.

Poleg zgoraj opisanih situacij v njem najdemo še drugačne, morda nekoliko bolj ekstremne primere odraslih, ki se na vse kriplje upirajo odraščanju, na primer takšne, ki zelo radi obiskujejo igralnice, kjer se mečejo v mehko peno ali barvaste žogice (saj se spomnite, kako ste to radi počeli kot otroci?), se oblačijo v like iz franšize »Moj mali poni« in v trgovinah z igračami, nekoč primernih predvsem za malčke nekje med pet in dvanajst let, kupujejo na kupe igrač – zase.

K temu naj bi izdatno pripomogla popkultura, ki po mnenju Keitha Haywarda, avtorja knjige Otročji: kako je popkultura ubila otroštvo »infantilizira odrasle«. Ti pa naj bi se že tako pozneje odločali za selitev od doma, zakon, otroke in tako dalje.

No, ampak – je to posledica splošnega pootročenja družbe ali pa je ta za nekatere silno moteča otročjost le stranski produkt družbenega dogajanja? Ni nekako logično, da bi lahko bila tudi to ena od oblik eskapizma, morda ravno nasprotna od intenzivnega žuranja, kar nekatere ljudi ravno tako zagrabi v drugi adolescenci, pitja in uživanja ostalih substanc?

Odrasli, stari nekje med trideset in štirideset, namreč niso v najbolj zavidljivem položaju. Veliko jih je od svojih »bumerskih« staršev, ki so se pri vzgoji pogosto posluževali napačnih prijemov, podedovalo kup travm in šele v odrasli dobi si upajo malo bolj odločno izraziti sebe, kar se pogosto zgodi tudi s pomočjo tolažbe z »otroškimi« stvarmi.

Zaradi nenehnega višanja življenjskih stroškov je njihova ekonomska prihodnost negotova, mnogim se niti ne uspe odseliti od doma, obenem pa pogosto nimajo priložnosti, da bi zares plezali po karierni lestvici, ker ključna mesta še zmeraj zasedajo starejši od njih.

V tem kaosu ni presenetljivo, da se pobeg v nostalgijo ali ponovno obujanje otroških dražljajev zdi kot varen, topel objem, nekakšno zavetje pred zunanjim svetom. A za to vsekakor ne bi smeli kriviti njih.