Kolumna Lare Paukovič: Pogovori o denarju
Finančna stiska je stiska, ki jo želimo reševati sami, zato za pomoč pogosto ne zaprosijo niti tisti, ki živijo globoko pod pragom revščine.
Odpri galerijo
Čas korone se ne zdi ravno pravi čas za kolumno s takšnim naslovom. A morda v resnici je: v tem času se je namreč še bolj kot prej izkazalo, da se ne znamo – ali pa nočemo – pogovarjati o denarju. V zraku so vprašanja, kot je »Kolikšen bo moj izpad dohodkov? Zadosten, da lahko kot samostojna podjetnica/podjetnik ali samozaposlena/i v kulturi zaprosim za pomoč od države?« ali pa »Če sem zaradi virusa doma na čakanju in dobivam le 80 % plače, kaj to pomeni za moje finančno stanje?« Toda dejanske številke, denimo koliko zasluži na mesec v normalnih okoliščinah in koliko zdaj, v obdobju epidemije (če se je stanje spremenilo), javno omenja redkokdo, četudi bi to lahko bilo smernica za tiste, katerih dohodki so se prav tako znižali in se zdaj sprašujejo, ali so bolj ali manj oškodovani kot drugi.
Seveda ne – zakaj bi govorili o pomanjkanju denarja? To je nekaj, česar se sramujemo, pa naj je tako že dlje ali pa je zaradi finančne izgube prišlo zaradi zunanjih okoliščin, ki jih ne moremo nadzorovati. Finančna stiska je stiska, ki jo želimo reševati sami, zato za pomoč pogosto ne zaprosijo niti tisti, ki živijo globoko pod pragom revščine. Vendar po drugi strani o denarju ne želimo govoriti, tudi če nam gre dobro – ali pa mislimo, da nam gre. Denar ostaja tabu, kar je škoda, saj zaradi teh zadržkov včasih dolgo ne ugotovimo, da smo na določenem delovnem mestu podplačani; da je mogoče dobiti povišico, če se pogovoriš z nadrejenim; da delamo zastonj nadure; da nismo edini, ki jim plačilo tega ali onega podjetja zamuja; da moški na enakem položaju zasluži več kot ženska; da je panoga, v kateri dela naš bratranec, mnogo profitabilnejša kot naša, in tako dalje. In če tega ne vemo, se težko postavimo zase – nimamo primerjave, na katero bi se lahko oprli, ko zahtevamo višje ali pravičnejše plačilo, menjamo službo in tako naprej.
Nekdanja oglaševalka in publicistka Alex Holder, tudi avtorica knjige The Money Book: How Talking About Money Could Change Your Life (Knjiga o denarju: Kako ti lahko pogovori o denarju spremenijo življenje), je pred časom za britansko Elle napisala članek, v katerem se spominja, kako se je spremenil njen pogled na pogovore o službenih zadevah, ko so se s prijatelji in znanci začeli odkrito pogovarjati o denarju. »Mnogo pogovorov o delu ni bilo pristnih ravno zato, ker so manjkali podatki o zaslužkih,« zapiše. »Kako lahko dobiš koristen nasvet v zvezi s tem, ali je smiselno pustiti redno službo in postati svobodnjakinja? Samo tako, da ti nekdo, ki je v tej situaciji, jasno in glasno pove: tolikšna je moja najemnina, toliko in toliko lahko največ zaslužim na dan, to kot svobodnjak/inja tvegam. S tem, da smo bolj odkriti v zvezi z denarjem, ki ga zaslužimo, si lahko pomagamo do boljše finančne stabilnosti. Julija 2018 je Starling Bank objavila študijo, v kateri je bilo ugotovljeno, da so ljudje pridobili več samozavesti v zvezi s financami tako, da so se o tem pogovarjali, kot z varčevanjem, kar se mi zdi noro.«
Mogoče pa ni. Najbrž to, da prejemamo minimalno plačo, ni nekaj, o čemer bi se želeli pogovarjati s prijatelji, a morda je kdo od njih – ali pa je bil – na istem in nam lahko pove, kako si s takšnim mesečnim prilivom organizira finance. Pogovori o denarju nam lahko poleg tega, da se lažje finančno organiziramo in se odločimo za korake, kot je menjava službe ali delo na svobodi, med drugim pomagajo odpraviti nerealna pričakovanja, ki jih imamo do sebe in do drugih. Na primer: če si je kolega poleg rednega zaslužka našel delo ob strani, zakaj si ga ne bi tudi mi? A kaj to pravzaprav pomeni? Koliko dodatnega dela in kakšen je zaslužek? Če bi nam povedal, koliko ur mora po službi delati še popoldne, da dobi tistih dodatnih 400 evrov na mesec, in da praktično nima prostega časa, bi še hoteli popoldansko delo – ali bi ugotovili, da s svojo redno plačo in bolj umirjenim življenjem povsem v redu shajamo? Ali pa: bi morali trmasto zalezovati višji položaj v podjetju samo zato, ker se nam bo potem povišala plača? Za koliko pa? Ne vemo, ker kolega, ki je en plačni razred nad nami, to trmasto skriva. Morda bi se morali na kosilu z njim (nekoč, v oddaljenih časih po koroni) kdaj poskušati pogovoriti o denarju namesto o vremenu. Posebno pomembno je to za ženske, če želimo še učinkoviteje zmanjševati plačilne razlike med ženskami in moškimi.
Seveda ne – zakaj bi govorili o pomanjkanju denarja? To je nekaj, česar se sramujemo, pa naj je tako že dlje ali pa je zaradi finančne izgube prišlo zaradi zunanjih okoliščin, ki jih ne moremo nadzorovati. Finančna stiska je stiska, ki jo želimo reševati sami, zato za pomoč pogosto ne zaprosijo niti tisti, ki živijo globoko pod pragom revščine. Vendar po drugi strani o denarju ne želimo govoriti, tudi če nam gre dobro – ali pa mislimo, da nam gre. Denar ostaja tabu, kar je škoda, saj zaradi teh zadržkov včasih dolgo ne ugotovimo, da smo na določenem delovnem mestu podplačani; da je mogoče dobiti povišico, če se pogovoriš z nadrejenim; da delamo zastonj nadure; da nismo edini, ki jim plačilo tega ali onega podjetja zamuja; da moški na enakem položaju zasluži več kot ženska; da je panoga, v kateri dela naš bratranec, mnogo profitabilnejša kot naša, in tako dalje. In če tega ne vemo, se težko postavimo zase – nimamo primerjave, na katero bi se lahko oprli, ko zahtevamo višje ali pravičnejše plačilo, menjamo službo in tako naprej.
Nekdanja oglaševalka in publicistka Alex Holder, tudi avtorica knjige The Money Book: How Talking About Money Could Change Your Life (Knjiga o denarju: Kako ti lahko pogovori o denarju spremenijo življenje), je pred časom za britansko Elle napisala članek, v katerem se spominja, kako se je spremenil njen pogled na pogovore o službenih zadevah, ko so se s prijatelji in znanci začeli odkrito pogovarjati o denarju. »Mnogo pogovorov o delu ni bilo pristnih ravno zato, ker so manjkali podatki o zaslužkih,« zapiše. »Kako lahko dobiš koristen nasvet v zvezi s tem, ali je smiselno pustiti redno službo in postati svobodnjakinja? Samo tako, da ti nekdo, ki je v tej situaciji, jasno in glasno pove: tolikšna je moja najemnina, toliko in toliko lahko največ zaslužim na dan, to kot svobodnjak/inja tvegam. S tem, da smo bolj odkriti v zvezi z denarjem, ki ga zaslužimo, si lahko pomagamo do boljše finančne stabilnosti. Julija 2018 je Starling Bank objavila študijo, v kateri je bilo ugotovljeno, da so ljudje pridobili več samozavesti v zvezi s financami tako, da so se o tem pogovarjali, kot z varčevanjem, kar se mi zdi noro.«
Mogoče pa ni. Najbrž to, da prejemamo minimalno plačo, ni nekaj, o čemer bi se želeli pogovarjati s prijatelji, a morda je kdo od njih – ali pa je bil – na istem in nam lahko pove, kako si s takšnim mesečnim prilivom organizira finance. Pogovori o denarju nam lahko poleg tega, da se lažje finančno organiziramo in se odločimo za korake, kot je menjava službe ali delo na svobodi, med drugim pomagajo odpraviti nerealna pričakovanja, ki jih imamo do sebe in do drugih. Na primer: če si je kolega poleg rednega zaslužka našel delo ob strani, zakaj si ga ne bi tudi mi? A kaj to pravzaprav pomeni? Koliko dodatnega dela in kakšen je zaslužek? Če bi nam povedal, koliko ur mora po službi delati še popoldne, da dobi tistih dodatnih 400 evrov na mesec, in da praktično nima prostega časa, bi še hoteli popoldansko delo – ali bi ugotovili, da s svojo redno plačo in bolj umirjenim življenjem povsem v redu shajamo? Ali pa: bi morali trmasto zalezovati višji položaj v podjetju samo zato, ker se nam bo potem povišala plača? Za koliko pa? Ne vemo, ker kolega, ki je en plačni razred nad nami, to trmasto skriva. Morda bi se morali na kosilu z njim (nekoč, v oddaljenih časih po koroni) kdaj poskušati pogovoriti o denarju namesto o vremenu. Posebno pomembno je to za ženske, če želimo še učinkoviteje zmanjševati plačilne razlike med ženskami in moškimi.