Kolumna Lare Paukovič: Pogreb podkastov
In potem se tudi pri nas zgodi, kar se v tujini dogaja že dlje časa: podkasti, ki jih vodijo slabo artikulirani moški, postanejo gojišča najbolj toksične miselnosti. Skoraj ne mine teden, ko v kakem podkastu ne bi gostoval kdo, ki si je z izjavo pred kamero ogrozil kariero. Začelo se je s sanjskim moškim Gregorjem Čeglajem, ki je gostilniško ocenjeval znane Slovenke. Podjetnica Petra Parovel je dejala, da mora ženska včasih stisniti zobe in dati noge narazen, da ohrani zvezo. Fitnes trenerka Patricia Pangeršič je neusmiljeno udrihala čez debele ženske, kontroverzni psihoanalitik Roman Vodeb je razpravljal o tem, da bo vsak otrok z dvema materama v odrasli dobi potreboval psihoterapijo, pevec Omar Naber je povedal, da se v žensko nemudoma zaljubi, če na prvem obisku pri njem doma malo pospravi stanovanje, raper Challe Salle pa je užalil raperja Zlatka in poskrbel za najbolj otročji spor na rap sceni v zadnjem času.
Zadnji pretres je bila objava podkasta, v katerem je gostoval vplivnež in amaterski igralec Dino Hajderović alias Dinotti. 43-letni Hajderović, ki še vedno živi v hiši svojih staršev in služi z igranjem igric, je v podkastu nastopil tudi kot samooklicani strokovnjak za ljubezenske odnose. Mladim gledalcem je samozadovoljno delil osvajalske nasvete, vrhunec pa so dosegli, ko je zatrdil, da začnejo ženske pri 25. letu »propadati«, pri 30 so zrele za pogreb, najboljše pa so nekje med 13. in 20. letom. Ne le ta izsek, ki je razburkal družbena omrežja, problematični so tudi drugi deli podkasta, ko Hajderović reproducira seksistična stališča, vredna kakšnega Andrewa Tata.
Če sem povsem iskrena, se mi je Hajderović, ki trenutno seveda doživlja popoln linč, med ogledom podkasta kar malo zasmilil: očitno gre ranjenega, nesamozavestnega moškega, razočaranega nad družbo in ženskami, ki živi v globokem zanikanju. A gospod potrebuje pogovor s strokovnjakom, ne pa izpostavljanja na gledanem podkastu. Zato se mi zdi nujno, da omenimo krivdo voditeljev.
Najbolj kontroverzna voditelja, ki jima uspe iz gostov izvabiti najslabše izjave, sta trenutno Pero Martić in David Milosavljević. Martić je poskrbel za konec kariere Gregorja Čeglaja in dramo Challe Salle-Zlatko, Milosavljević pa je v studio med drugim povabil Patricio Pangeršič, Omarja Naberja in Hajderovića. Medtem ko je pri Martiću jasno, da gre za primitivnega zafrkanta brez kančka samorefleksije, ki bi ga morali že zdavnaj izriniti iz javnega prostora, a ima na žalost preveč mladoletnih igričarskih fenov, je pri Milosavljeviću situacija kompleksnejša.
Včasih je bil namreč ravno tako znan predvsem kot zafrkant na družbenih omrežjih, a se želi preobraziti v resnega voditelja. Za to žal nima kapacitet, saj so njegovi pogovori z gosti popolnoma mlačni in največ medijske pozornosti dobi ravno s premišljeno izbranimi »spornimi« izjavami gostov, ki zaokrožijo po družbenih omrežjih. Še toliko bolj problematično je, da se na tovrstne izjave gostov v intervjuju ne odzove zares, ravno tako jih v postprodukciji ne izreže iz podkastov, saj ve, da bodo prinesli tisto, kar v svetu sodobnih podkastov žal šteje največ – oglede.
Če si kdo ali kaj zasluži »pogreb«, to zato nikakor niso ženske po tridesetem letu: pokopati bi morali takšne podkaste in njihove voditelje.
