Kolumna Lare Paukovič: Popolno dekle
Zasledovanje lepotnih idealov je hecna reč, sploh če imamo v mislih to, kako pogosto in drastično so se ti spreminjali skozi zgodovino. V starem Egiptu, denimo, je bilo najbolj zaželeno, če je bila ženska vitka in s simetričnim obrazom, v stari Grčiji pa so ženske, če so želele ustrezati idealu, že morale biti polnejše. Da o renesansi, baroku in viktorijanski dobi sploh ne govorimo. Ženska je tedaj morala odražati tudi status moža, zato vitkost kot lepotni standard ni prišla v poštev. Namenoma se osredotočam na lepotne standarde za ženske, to pa ne pomeni, da moški v različnih zgodovinskih obdobjih niso bili podvrženi tovrstnim ocenjevanjem – prav stara Grčija je na primer veliko bolj častila moško telo kot žensko, zato so morali moški dosegati precej višje standarde lepote in fizične privlačnosti kot ženske.
Kar se tiče ženskih idealov, je bilo verjetno eno najbolj neprijaznih obdobij tisto po začetku novega tisočletja. Obstajal je pravzaprav samo en normativ: izjemno suha, a še vedno seksi bela ženska z relativno simetričnim obrazom. Pri tem pogoji za »idealen obraz« niso bili natančno definirani, smo pa najstnice v tistem času točno vedele, kakšno je idealno telo: imele so ga največje zvezdnice tistega časa, na primer Britney Spears, Christina Aguilera, dvojčici Olsen, Paris Hilton, Mischa Barton, Mandy Moore, Amanda Bynes in druge, ki so bile deležne tudi nenehnega seksualiziranja in obsojanja po medijih. Večina najstnic, ki je zaradi tabloidnega buma v devetdesetih in po letu 2000 odraščala ob nenehnem pogledu na ta dekleta in vsak njihov korak, je imela motnje hranjenja. Potem pa so se zgodile Kardashianke in nemogoč trend se je postopoma preoblikoval v novo idealno podobo ženskega telesa, ki je premogla veliko več oblin. Obenem je »woke« kultura pričela promovirati vedno večjo vključenost, kar pomeni, da danes v oglasih za spodnje perilo, na modnih brveh in na naslovnicah vidimo ženske vseh ras in postav, slavna modna revija Victoria's Secret, ki je promovirala točno to – ženske »popolnih« postav, ki jih je bilo nemogoče doseči brez intenzivnega telovadnega režima in stradanja –, pa je ukinjena.
Ali to pomeni, da smo ženske končno svobodne? Seveda nismo. Po tabloidih so nas zasužnjila družabna omrežja in njihovi filtri, ki jim zdaj sledijo lepotni kirurgi. Pred kratkim sem na enem od njih gledala zanimiv video tuje uporabnice, ki opaža, da je obsesijo s telesom, prisotno v devetdesetih in prvem desetletju novega tisočletja, nadomestila obsesija z obrazom. Včasih so osemnajstletnice množično stradale, danes se prijavljajo na nagradne igre estetskih klinik, ki podarjajo zastonj polnila za ustnice. Ker ni več enotne norme, kakšna bi morala biti ženska postava, je zdaj polje vzpostavljanja uniformnosti ženski obraz. Majhen nosek, pravilna oblika oči, simetrične obrvi, polna usta, poudarjene ličnice, nič podbradka ... »Ženska, ki je danes označena za povprečno, bi bila leta 2000 lepotica,« pravi uporabnica. »Preskočile smo iz obdobja, ko smo se ves čas sekirale zaradi postave, v obdobje, ko stresiramo zaradi obraza.« In prav ima. Včasih so te vrstnice gledale zviška zaradi nekaj kilogramov preveč, danes se zdi, da tvoja nihanja v teži ne zanimajo nikogar – bo pa kozmetičarka ob rutinski negi obraza morda »dobronamerno« pripomnila, da bi bil tvoj obraz morda bolj simetričen, če bi si v zgornjo ustnico dala polnilo. Zgodba se pač nikoli ne konča.
