Kolumna Lare Paukovič: Pot do odličnosti

Slovenski kriptomilijonar Damian Merlak je pred kratkim na instagramu odgovarjal na vprašanja sledilcev in jim s tem omogočil malo podrobnejši vpogled v svojo karierno pot, ki ga je sčasoma pripeljala do naziva osmega najbogatejšega Slovenca. O kriptovalutah in tovrstnem pridobivanju bogastva si lahko mislite svoje, gotovo pa si je Merlakovo zgodbo z določenih vidikov mogoče vzeti za zgled.


Na primer tega, da je zgodaj prepoznal, kaj ga v življenju zanima, in začel samoiniciativno delovati v tej smeri. Že v osnovni šoli se je vpisal v krožek programiranja in v tem tako užival, da je šolanje nadaljeval na srednji računalniški šoli, zatem pa na fakulteti za računalništvo in informatiko. V srednji šoli, ko večina otrok še nima pojma, kakšna so njihova profesionalna zanimanja, je v prostem času izdeloval spletne strani za podjetja, takoj po začetku študija pa začel delati kot programer. Mantra, ki so vam jo najbrž radi ponavljali starši ali pa jo vi svojim otrokom, in sicer »izobrazba je pomembna«, se v njegovem primeru ni izkazala za resnično, saj je faks kmalu pustil, da je lahko naprej programiral, denar od dela vlagal v delnice, pozneje odkril bitcoin ... vse drugo je, kot pravijo, zgodovina.

Trenutno na Netflixu gledam eno njihovih najboljših stvaritev v zadnjem času, serijo The Queen's Gambit (Kraljičin gambit), v kateri je glavna junakinja Beth Harmon šahovska genialka. Tudi ona ne da kaj dosti na šolanje, saj namesto pouka obiskuje šahovske turnirje. Beth kot deklica ostane brez staršev in pristane v sirotišnici, kjer ji edino svetlo točko predstavlja to, da v kleti igra šah s hišnikom.

A če marsikateri otrok, ki je v otroštvu igral šah in bil v njem celo dober (v redu, Beth je v šahu vrhunska, ampak to je serija), najbrž ni razmišljal o tem, da bi lahko svoje znanje poglobil in imel nazadnje celo kaj od tega, ima Beth, takoj ko jo posvojijo in se udomači v domu Wheatleyjevih, pripravljen načrt: začela bo hoditi na šahovske turnirje z denarnimi nagradami in svoj hobi oziroma talent poskušala pretvoriti v zaslužek. Ob tem se ves čas dodatno izobražuje: v trafiki izmakne šahovsko revijo, si z denarjem, ki ga zasluži na turnirjih, kupuje nove in nove knjige o šahu ter pozneje lasten prenosni šah, sama se uči rusko, da bi imela več možnosti za zmago na šahovskem turnirju v Rusiji, in tako dalje.

Ker gre za serijo, je Bethina zgodba precej idealizirana – ovir na njeni poti do vrhunske šahistke skorajda ni, čeprav je sirota, avtsajderka, ima probleme z alkoholom in zasvojenostjo s tabletami in tako dalje. V resničnem življenju malo talentov vznikne res z dna – če pa že, pozneje pogosto nimajo dovolj možnosti za rast in razvoj. Gmotni potencial, družinsko ozadje in socialna mreža, vse to še kako vpliva na to, kako uspešen bo nekdo. Vendar je pomembno še nekaj, tega pa se lahko naučimo tako iz Kraljičinega gambita kot iz pripovedi Damiana Merlaka: če želiš v nečem postati res dober, je pomembno, da v to vlagaš – čas, energijo, tudi sredstva, če je to mogoče.

Tudi sama sem zgodaj, že v osnovni šoli, iskala načine, kako svoje pisanje spraviti v svet, se povezati z ljudmi, ki počnejo podobno, se dodatno izobraziti in izboljšati na tem področju. Nikoli mi ni bilo žal denarja za knjige, medijske vsebine, tečaje kreativnega pisanja, torej vse, kar bi mi lahko prišlo prav pri mojem delu, naletela pa sem tudi na veliko ljudi, ki so me spodbujali in usmerjali. Trud se je obrestoval: danes počnem to, kar sem si želela vse življenje. Po drugi strani pa sem na fakulteti spoznala ljudi, ki so bili res nadarjeni in pametni, a niti po magisteriju, s tako zaželenim papirjem v roki, niso imeli pojma, kaj bi radi počeli. Take magistrice in magistre nekdo, ki je faks pustil v drugem letniku, da bi se strastno vrgel v programiranje ali šah, kljub domnevni pomembnosti izobrazbe nadvlada kadar koli.

Zato sem zagovornica tega, da se pri otrocih, če pokažejo posebne talente in zanimanja, te poskuša čim bolj razvijati in spodbujati, ne pa jim uničevati sanj, ki se zdijo nemogoče. Prikazati otrokom načine, na katere se lahko izboljšajo v tistem, kar jih veseli in v čemer so dobri, pa četudi na koncu ne bodo postali šahovski velemojstri ali milijonarji, je po mojem mnenju veliko učinkovitejše kot pa usmerjanje v domnevno profitabilne, praktične ali trendovske poklice, ki jim, če niso zares pri stvari, ne bodo prinesli ne finančnega zadovoljstva ne sreče.