Kolumna Lare Paukovič: Povprečje
V zadnjem času sem slišala veliko ljudi govoriti, da se jim ne da več. Ne bi radi več poganjali kapitalističnega ustroja in se gnali za direktorsko pozicijo, bogastvom, uspehom, slavo, nočejo investirati in ves čas spremljati, katera je najbolj vroča kriptovaluta tega trenutka, ampak si želijo povprečno življenje. Torej: službo, kjer zaslužiš dovolj, da preživiš in ti še kaj malega ostane, pa čas za družino in hobije. Ne govorimo samo o najmlajši generaciji, ki je tako ali tako skorajda izumila službeni »quiet quitting« ali »tiho predajo«, to je izraz, ki opisuje stanje, v katerem se znajdeš, ko te v službi ne plačajo ali cenijo dovolj, zato vsak dan opraviš le minimum, torej toliko, kolikor je ravno še potrebno, da te ne odpustijo. Ne, »povprečno« so naenkrat začeli ceniti tudi starejši milenijci, čeprav je bila to v tej generaciji včasih ena najhujših žaljivk.
Toda kaj sploh je povprečno? Povprečna plača v Sloveniji znaša manj kot 1200 evrov neto mesečno. Povprečna družina ima enega ali dva otroka. Glede na obsedenost Slovencev z avtomobili (po številu avtomobilov na število prebivalcev smo peti v Evropi) ima verjetno tudi vsaj en osebni avtomobil, čeprav v marsikateri drugi državi, na primer Singapurju, to ne bi štelo za povprečje – tam je povprečen prebivalec, četudi verjetno zasluži precej več kot povprečen Slovenec, brez avtomobila. Po podatkih izpred nekaj let je povprečna tridesetletnica v Sloveniji prodajalka, povprečen tridesetletnik pa vozi težke tovornjake.
Močno dvomim, da je to življenje, ki ga imajo ljudje v mislih, ko rečejo, da si želijo »nekaj povsem povprečnega«. Mogoče si res ne bi želeli biti v Dubaju vsak vikend ali vsaki dve leti kupiti novega BMW-ja, gotovo pa predstava o povprečnem življenju zajema lastniško stanovanje ali hišo, avto, možnost, da svojim otrokom omogočiš zunajšolske dejavnosti in jim vsake toliko časa kupiš kaj lepega, možnost, da ješ v restavracijah in brez slabe vesti naročiš precenjeno kavo v lokalu, ne da bi te to pretirano udarilo po žepu, da greš kdaj še kam drugam kot v kamp na Hrvaško, in sposobnost, da ob strani še kaj prihraniš.
Toda če si družino ustvarita posameznika s povprečnima plačama, ki ob tem nista nič podedovala ob staršev, je to – ob današnjih cenah v Sloveniji, sploh v Ljubljani – seveda nemogoče. S tovrstnim prihodkom si morda lahko privoščita eno ali dve od reči, navedenih zgoraj, pri vseh preostalih pa je treba zategniti pas. A ob poplavi vplivnežev ali pa zgolj ljudi, ki jih bežno poznamo in za katere se glede na vtis na družbenih omrežjih zdi, da živijo točno tako, se predstava o povprečnem življenju lahko hitro zabriše.
Brez kompromisov tako tudi pri izbiri »povprečnega« življenja ne gre. Težko je najti nestresno, povprečno službo, ki nam bo omogočila veliko časa za hobije in družinsko življenje, hkrati pa gradnjo hiše, jeklenega konjička, restavracije vsak drugi vikend in vse, kar pri drugih videvamo tako pogosto, da smo to začeli imeti za normo, ne da bi se vprašali, ali jim finančno pomagajo starši, so kaj podedovali ali pa enostavno delajo veliko več, kot je videti na teh dobro premišljenih fotopriredbah realnosti. Kdor si res želi povprečje in mir, se bo pač moral sprijazniti z manj, kot si je včasih predstavljal, da bo imel, in se celo odpovedati določenim rečem, ki predstavljajo skorajda družbeno normo. To pa je včasih presneto težko.
